Organizirani kaos v temnem dimu izpušnih plinov
Na potovanjih v državah tretjega sveta je posebno doživetje že sam prevoz med lokacijami. Na cestah prevladuje zmešnjava tovornjakov, avtobusov, motorjev, kombijev, konjskih vpreg, oslov, pešcev, psov … Največkrat je edino pravilo, da pravil ni, saj velja zgolj zakon močnejšega, ves čas pa se dvigajo v zrak gosti črni oblaki izpušnih plinov.
Kako obvarovati naravo in se spopasti s podnebnimi spremembami, je eden največjih izzivov človeštva. V zahodnih deželah smo postavili že celo vrsto teorij, kako bomo spremenili mobilnostne navade in začeli uporabljati prevozna sredstva s čistejšo tehnologijo, a ko gre človek po svetu, predvsem v državah v razvoju vidi, kako so vsi naši načrti preveč ozki, sebični in še zdaleč ne rešujejo bistva problema – da so izpusti toplogrednih plinov globalni, ne lokalni. Svetovni jug namreč ni na drugem planetu, ampak na istem kot Evropa in ZDA.
V marsikateri državi svetovnega juga o električni mobilnosti niti ne razmišljajo, saj je njihov glavni izziv postaviti osnovno infrastrukturo, kot so na primer asfaltirane ceste. Te imajo večinoma samo v glavnih mestih, že stranske ulice v mestih in ceste v vaseh pa so makadamske, zato je promet močno upočasnjen. Ker se na istih cestah poleg motoriziranih vozil gnetejo še kolesarji, pešci ter konjske in oslovske vprege, je vsakršna pot podvig, sčasoma pa vse bolj nadležno početje, ob katerem izgubljaš veliko časa in energije.
V marsikateri državi svetovnega juga o električni mobilnosti niti ne razmišljajo, saj je njihov glavni izziv postaviti osnovno infrastrukturo, kot so asfaltirane ceste.
Večna uganka, kdaj boš na cilju
Za domačine je takšen kaos nekaj vsakdanjega. Vajeni so, da pot iz enega mesta v drugo traja več ur, največkrat izgubijo kar ves dan. Če recimo potovanje med dvema afriškima mestoma z letalom traja eno uro, lahko z avtobusom to pomeni tudi štirinajst ur neudobne vožnje, pri čemer avtobus redko pelje hitreje kot petdeset kilometrov na uro, saj se izogiba luknjam na cesti, lokalnim kmetovalcem in počasnejšim vozilom, ob nenehnem pospeševanju in zaviranju pa ni malo potnikov, ki z bruhanjem polnijo plastične vrečke.
V potniških kombijih in avtobusih v Afriki ni pravega udobja, vseskozi se drenjaš z drugimi potniki. Avtobusi in kombiji krenejo na pot šele, ko so razprodani vsi sedeži, kar je še en vidik, ki ga v razvitem svetu nismo vajeni. Če pri nas vozni red nekaj velja, je v Afriki nemogoče določiti, kdaj boš zares odrinil na pot, še večja uganka je, kdaj boš prišel na cilj. Vsako časovno načrtovanje je nesmiselno početje.
Dim prepoji pljuča in obleko
V Etiopiji, denimo, sploh nimajo nočnih avtobusnih prevozov, ker ceste zunaj mest niso osvetljene, tako bi bila vožnja preveč nevarna. Brez delujočih luči je tudi precej avtomobilov, zato je nočna vožnja nevarna celo v mestih. Poleg tega lahko ves čas pričakuješ neoznačena popravila na cesti, v nočnih urah tako velja biti pozoren, da ne zapelješ v kakšno luknjo ali na neoznačeno pot.
Če pri nas vozni red nekaj velja, je v Afriki nemogoče določiti, kdaj boš zares odrinil na pot, še večja uganka je, kdaj boš prišel na cilj.
Na afriških cestah je le malo novih vozil. Največkrat na črni celini končajo prevozna sredstva, ki smo jih kot neustrezne označili v Evropi in razvitih državah Azije. Tako problemov globalnega segrevanja nismo odpravili, ampak smo jih samo prestavili drugam. In teh vozil v Afriki, Južni Ameriki in delu Azije ni malo. V večjih mestih se vsakodnevno promet popolnoma zabaše, v poplavi tovornjakov, avtobusov in avtomobilov pa lahko samo gledaš, kako se povsod okoli tebe dvigujejo črni oblaki izpušnih plinov. Ker so prevozna sredstva brez klimatske naprave, moraš imeti stalno odprto okno, kar pomeni, da vsi ti plini prepojijo tudi tvoja pljuča in obleko.
Svetniki, nogometaši, politiki
Prehodov za pešce ne upošteva skoraj noben voznik, zato morajo biti pešci zares pozorni, da ujamejo pravi trenutek med drvečimi avtomobili, da stečejo na drugo stran cestišča. Včasih pomaga, da dvigneš roko, ali pa počakaš, da kakšen od avtomobilov spremeni smer in tako z obračanjem ustavi kolono za seboj.
Potniški kombiji in avtobusi so za voznike sicer pravo svetišče. Čeprav so vozila dotrajana, jih skušajo negovati, predvsem pa nanje lepijo podobe svetnikov, nogometašev in družinskih članov, včasih celo kakšnega politika.
V tem kaosu pa je vendarle malo prometnih nesreč. Vozniki so namreč vajeni, da se borijo za vsak meter ceste, zato pozorno spremljajo druge udeležence v prometu in predvidevajo njihove poteze. Organizirani kaos tako deluje, le vse skupaj se odvija v počasnejšem ritmu.
- Pri strategijah za čistejšo mobilnost pozabljamo na države tretjega sveta.
- Na afriških cestah je le malo novih vozil.
- Avtobusi in kombiji na pot krenejo šele, ko so razprodani vsi sedeži.
