Nov dom, nova Beti
Virginia Woolf je že zdavnaj ugotovila, da ženska potrebuje lastno sobo. Stanovanje. Prostor. In sreča, ali bolje zadovoljstvo, včasih pride kar mimogrede. Zdi se, da danes podcenjujemo, kako pomembno je živeti sam. Da izkusiš življenje, ki ti ga ne kroji nihče drug.
Na študentski dom, kjer sem preživela pet let z mojo drago prijateljico, imam lepe spomine. A že takrat se nisem pretirano družila po hodnikih, tudi glasni »erasmus študenti«, ki sem jih sicer, ker sem sama šla na dve izmenjavi v tujino, tolerirala, so mi kratili spanec. Vse, kar sem si želela, so bili tišina, mir ter samota. Pa tudi malo več prostora. A tega je bilo tudi v naslednjih domovanjih, boljših in slabših, kot se za študentska stanovanja oz. sobe spodobi, bolj za vzorec. Potem, ko sem se zaradi »ljubezni« preselila nazaj v domače kraje in se odločila ostati tu, sem po nekem času spet pristala doma. Pri starših.
Slovenija med državami EU spada med tiste, v katerih se mladi zelo pozno odselijo od staršev. Leta 2022 je po podatkih Sursa v Sloveniji s starši še vedno živelo slabih 60 odstotkov mladih. Istega leta so se mladi odselili od staršev povprečno stari več kot 29 let.
Četudi že v dogovarjanju, da se bom preselila, sem ugotovila, da bom kakšen mesec starejša od slovenskega povprečja. A se za to nisem kaj dosti menila. Vsakdo ima svojo časovnico in novo poglavje življenja je pri meni dobilo nov naslov. Dobesedno.
Končno živim sama. Zadovoljna sem, a morda sem se tega zavedela šele, ko me je na to opomnil šestletni nečak. Ko je z bratom in sestrico prvič prespal pri meni in sva ležala na postelji, sva se zapletla v pogovor. Z navdušenjem sem naštevala, kako dobro je ležati na novi postelji, novem jogiju, pokrita z novo odejo in posteljnino. Med vsem tem naštevanjem me je šestletnik prekinil in ljubko dodal »in z novo Beti«. Začudena sem ga vprašala, kako to misli. »No, takšno – bolj srečno.«
