V nadaljevanju preberite:
»Zakaj se ljudje bojijo govoriti o smrti? Ker ne sprejemajo svoje lastne minljivosti. S tem strahom se je treba spoprijemati in vzgajati odrasle, da bodo to prenesli na otroke. Odprto srce je naše največje bogastvo, tu je vir človečnosti, ker ste srčni. Hudo je, če je srce zaprto in če sta družba in sistem preprečila, da bi govorilo in čutilo. Zavzemam se za to, da bi se v šoli učili o kulturi srca.«
Tako je na tematskem večeru, ki je bil na ljubljanskih Žalah, o stiskah družbe, s katerimi se srečamo ob smrti bližnjih ali takrat, ko smo v oporo sorodnikom, prijateljem, sodelavcem, ki doživijo izgubo ljubljene osebe, poudarila dr. Manca Košir, prostovoljka pri Slovenskem društvu Hospic.
Te teme so običajno potisnjene v ozadje, ob njih je marsikomu nelagodno in je prestrašen. Družba, v kateri živimo, pa pogosto ne zna najti prave poti do besed o smrti, žalovanju in izkušnji izgube. V posebno težkem položaju so otroci in mladostniki, ki jim umre pomembna bližnja oseba, na primer eden od staršev.
Žalujoči potrebuje samo to, da je viden v svoji bolečini. Proces žalovanja je poklon odnosu z umrlim. Pomembno je biti iskren do sebe in svojega čutenja ter ga izraziti. Predstavili so tudi novo knjižico Urške Petak Spregovorimo o smrti in žalovanju.
