Ko se tudi v deželah na severu čas ustavi
Osmič sem na Norveškem, prvič sredi zime. Razvoj dežele spremljam od leta 1980, ko sem se kot golobrad mladenič prvikrat prebil na streho Evrope, Nordkapp. Že takrat mi je dežela prirasla k srcu; spanje v šotoru v bližini medvedov ali polnočno kopanje v Narviku ni bilo nič nenavadnega, bili smo mladi. Takrat smo po Norveški poti kar šestkrat prečkali fjorde s trajekti. Nazadnje sem lani po isti poti obiskal Nordkapp, četrtič samo čez mostove in skozi podmorske tunele brez plačila.
Drammen, kamor spremljam svaka na srečanje EU-projekta na področju varilstva, je običajno norveško mesto pol ure vožnje od Osla proti pokrajini Telemark. Temperature so krepko pod lediščem, na ta dan sredi januarja sneži z močnim severnikom, termometer pa dopoldne kaže –13 stopinj Celzija. Življenje se vendarle nekoliko upočasni, delavcev še ni na gradbišče mostu čez reko Drammenselva in železnico. Za naslednji dan je napovedano jasno vreme pri –20 stopinjah Celzija, takrat bodo zagotovo prišli, delo se mora nadaljevati.
Iz hotela je užitek opazovati snežno ujmo, sprehod v metež pa je dobrodošel največ za kakšno uro, potem se je že treba skriti v zavetje.
Večer v Drammnu
Prejšnji večer je bil prijeten, v središču je bilo živahno. Pisano razgledno kolo se počasi obrača in krasi središče, meščani drsajo po zaledenelih cestah, tu in tam se pripelje kakšen avto. Električni avtobusi na postaji, okrašeni z ledenimi rožami, čakajo na potnike. Vsepovsod se kadi od mraza, pri izdihu pešcev ali ob odpiranju vrat lokala. V piceriji Peppes American je prijetno gorko, iz kataloga si izbereš pico in pijačo, pri točilni mizi plačaš, obvezno s kartico in pripisom napitnine. Najdeš si prosto mesto pri velikem oknu ob žarečem radiatorju in čakaš na ameriško pico. Medtem občuduješ bel ulit kip skladatelja in pianista Edvarda Griega. Skozi veliko okno se odstira pogled na gradbišče, na drugo stran na zimske radosti v mestecu ob Drammenselvi, ki se izliva v Drammenfjord. Gostje prihajajo in si prav tako najdejo kotiček, od koder opazujejo idilo ali pa se poigrajo z mobilniki. Eni večerjajo, drugi odhajajo s kartonskimi škatlami, iz katerih se kadijo vroče pice.
V bližnjem pubu je podobno, le da je tam večja izbira piva, po kotih sedijo upokojenci pri svojih večerjah. Natakarica ima vse pod nadzorom, ponuja tuja piva in naju prepriča, da se odločiva za budweiser za zmernih devet evrov. Za točilno mizo sedi mlajši upokojenec, ki vsakih nekaj minut nekam izgine, kot bi bil tajni agent. Občutim, da prisluškuje najinemu pogovoru.
Moje domneve so pravilne, naenkrat pristopi: »Oprostita, gospoda, sem poznavalec jezikov, vendar ne vem, kam umestiti vajinega.« »Iz Slovenije sva,« odvrneva. »Aaaa! Vi ste nas premagali v rokometu z balkansko igro.« Tako smo se nasmejali z Erikom, profesorjem skandinavskih jezikov. Izdala sva mu tudi, da se pogovarjava v narečju, zato upravičeno ni prepoznal najine govorice – živela prekmurščina!
Nič ne gre med odpadke
Zunaj pritiska mraz, sneg škripa pod čevlji, vsa ulica do hotela se lesketa v sneženih iskricah. Vse gosteje naletavajo snežinke, zaveje ledeni veter in to se podaljšuje v noč, do poznega jutra in še naprej do poldneva. Nihče se pretirano ne trudi s kidanjem snega. Pravi čas so ugotovili, da je čiščenje snega tod boj z mlini na veter. Drugo jutro sem šel med zadnjimi na zajtrk v Quality hotelu River Station, kakor je njegovo polno ime in deluje po principu socialnega hotela. Zajtrk je bil odličen, prav nič mu ni manjkalo. Ob 9.30 začnejo pospravljati hrano, razen sveže pripravljene, pred vrati pa čaka skupina ljudi, ki vstopajo po vrsti, vzamejo škatlo in jo napolnijo z ostanki hrane, se zahvalijo in odidejo. Nič ne gre med odpadke, vse porabijo.
Streljaj od hotela poteka gradnja mostu čez Drammenselvo, ki naj bi povezal staro središče z železniško postajo in sodobnim predmestjem. Komaj sem prečkal reko po zasilni konstrukciji za pešce, dolgi dobrih štiristo metrov, in zgroženo opazoval delavce na pontonskih žerjavih, ki so na zlomljenem ledu postavljali betonske opaže za opornike v rečni strugi, katere tok je nosil penasto vodo čez narinjeni led. Kaj bi porekli naši gradbinci drugega tira, če bi morali delati v takšnih razmerah, me prešine. Na ledu ob vodi vedrijo divje gosi z glavami pod perutmi, tem verjetno še ni uspelo priti vsaj do južnih obal Baltika.
Ne morem v Oslo, ker vlaki stojijo, to je vendar višja sila. Norvežani ne rinejo z glavo skozi zid, jutri bo nov dan, četudi zelo hladen, in vlaki bodo spet neslišno hiteli na vse strani. Večina potnikov bo namenjena v Oslo, vmes se bodo neslišno premikale kontejnerske kompozicije iz Stevangerja v notranjost dežele, seveda mimo Drammna. V pogovoru s poznavalcem norveških železnic se pozanimam, koliko nesreč s človeškimi žrtvami se je zgodilo lani. Začudeno me pogleda in reče: »Nobena. Niti ena nesreča s karibuji ni bila evidentirana, kaj šele da bi povozili človeka.«
Prostrano deželo, ki sega od Baltika do Arktike in po dolžini členovite obale meri več kot polovico obsega zemeljske oble, pa kljub vsemu žuli nekaj, kar je pravzaprav najpomembnejše, to je človeški potencial, ki ga poskušajo nadomestiti z migracijami. Samo na območju pokrajine Telemark in v Oslu je že več kot 30 odstotkov prebivalstva priseljencev. Dežela bo težko obvladovala vso infrastrukturo, ki je potrebna predvsem na severu, više od Trondheima. Viadukti, mostovi, predori, letališča – vse to omogoča prebivalcem redko poseljenih območij dostop do potrebščin za vsakdanje življenje, da so vsaj približno izenačeni z jugom, kjer živi večina Norvežanov.
Ob Oslofjordu
Vlak proti Oslu drsi neslišno in odpelje ob točno napovedani uri. Strupen mraz pritiska, ko se sončni žarki razlijejo po snežni valoviti pokrajini in jo le slepeče razsvetljujejo. Ob Oslofjordu se vrstijo sodobna naselja, Raistad, Asker, Lier, Sandvika, vmes so posejane lesene hiške kot iz pravljice, odete z debelo snežno odejo. Vse je na svojem mestu, ceste, železnica, nadvozi, tekaške proge, vse se prepleta ob zaledeneli reki, kjer se ob vodnih otočkih brez ledu zbirajo divje gosi. Iz vode se kadi, kot bi bil termalni vrelec. Ob Oslofjordu se bližamo postaji Nationaltheatret, kjer je živahno.
Srce Osla je avenija Karla Janeza, ki povezuje kraljevo palačo, danes tudi parlament (Stortinget), z glavno železniško postajo. To je priljubljena avenija s prestižnimi hoteli in restavracijami, tu je tudi narodno gledališče, umetniški hram Norvežanov, čudovita baročna stavba iz 19. stoletja. Zraven je sedež univerze v neoklasičnem grškem slogu. Park ob aveniji je poln spomenikov in raznih skulptur, zamedenih s snegom. Ibsen, Holberg in Bjørnson ... – vseh ni mogoče prebrati, kaj šele prepoznati. V tem času so tam urejena številna drsališča in tudi tekaške smučarske steze. Ne manjka niti pubov, med katerimi izstopa sir Winston Churchill, kjer se dobijo prestižna piva, vendar samopostrežno, natakarjev skoraj ni. Norvežani imajo radi kralje, med njimi Karla Janeza, ki je bil tudi švedski kralj, posebne simpatije pa kažejo do Churchilla in Roosevelta zaradi njune zgodovinske vloge v času Hitlerjeve okupacije.
Priljubljeni obalni del Osla
Nedaleč od znamenite avenije Karla Janeza so mestna hiša, Nobelov center, narodni muzej in koncertna dvorana. Pred zgradbami stojijo narinjeni kupi snega, sprehajalci, namenjeni proti fjordu, drsajo po zaledenelih pločnikih. Redki avtomobili se pomikajo neslišno, življenje se prebuja, ko na urnem stolpiču Aker Brygge ob fjordu kazalci kažejo tri četrt na dvanajst. Z bližnjih otokov prihajajo trajekti, iz katerih se usujejo dijaki in študenti. Redki odprti lokali vabijo turiste pod ogrevane plinske dežnike in ponujajo zajtrk ob dobri kavi.
Od tod se širi pogled na zimsko idilo ob fjordu, s katerega se dvigajo meglice. Ob privezu se zibljejo štiri finske savne, iz vitkih dimnikov se kadi, na betonski, v led zakovani obali pa čaka vreča z brezovimi poleni za žareče peči. Korajžna kopalca počasi lezeta po svetleči se lestvi iz vode in takrat me zmrazi – kako kleni so vendar ti ljudje?!
Klopce ob fjordu samevajo, le tu in tam se najde kakšna gospa, ki krmi premražene galebe, tem pa spretne vrane odnašajo obroke. Plinski gorilniki dajejo prijetno gorkoto. Ribiške barke, zavite v meglice, čakajo na raztovor. V daljavi se vidijo obrisi otočkov in polotokov nekje na jugovzhodu, kje sramežljivo sonce le malo nad obzorjem naznanja pot proti zatonu. Kmalu se pritihotapi mrak nad fjord in svetli dan dneva ugaša. Mraz pritiska in sprehajalcev je vse manj, ko na nebu zažarijo prve zvezde s svetlo večernico.
