Precej več kot samo turistična Djerba

Pomlad je nadvse primeren čas za odkrivanje te med Slovenci priljubljene severnoafriške države.
Fotografija: Tamerza je največja gorska oaza v Tuniziji. FOTO: Gašper Završnik
Odpri galerijo
Tamerza je največja gorska oaza v Tuniziji. FOTO: Gašper Završnik

Arabska pomlad nikoli več ne bo imela nevtralne, nepolitične konotacije. In vendar je letni čas, ki sledi hladnejšemu in pustejšim mesecem leta, zelo primeren za odkrivanje arabskega sveta, vključno s Tunizijo. Severnoafriška država, zlasti sredozemski otok Djerba, se pogosto znajde na seznamu počitniških ciljev Slovencev, toda Magreb ponuja več kot samo letovišča. Na Delu smo pripravili seznam krajev, ki jih v celinskem delu Tunizije ne gre zgrešiti.

image_alt
Zapuščene španske vasi iščejo kupce in novo življenje

Sbitla

Sbitle v svoje potovalne načrte ne uvrsti veliko obiskovalcev Tunizije. FOTO: Gašper Završnik
Sbitle v svoje potovalne načrte ne uvrsti veliko obiskovalcev Tunizije. FOTO: Gašper Završnik
 »Izvorno je bila [Tunizija] dežela berberskih plemen, nato je postala zavetišče za Feničane, žitnica za Rimljane, plen za Vandale, pristanišče za Bizantince, raj za Arabce, priključek za Turke in kolonija za Francoze,« je v svojem romanu Goreči roj, nekakšni alegoriji arabske pomladi, zgodovino svoje države strnil pisatelj Yamen Manai.

Plasti različnih obdobij in vplivov je v severni Afriki zaznati malodane na vsakem koraku, toda tisto, kar zares navdušuje, je, kako dobro so se skozi stoletja ohranila posamezna arheološka najdišča. Nič manj nenavadno pa se v obdobju množičnega turizma ne zdi, da nekatera izmed njih niso deležna tolikšne pozornosti, kot bi je bila, denimo, v drugih delih Sredozemlja, prav tako se z njimi ne postavljajo tunizijske oblasti.

Takšen primer je Sbitla v osrednjem delu države, približno 25 kilometrov vzhodno od mesta Kasserine, obisk katerega sicer nekatera zunanja ministrstva odsvetujejo. Danes obvladljiv in na videz miren kraj je bil ustanovljen v prvem stoletju našega štetja, v času rimske dinastije Flavijcev, največji razcvet pa naj bi dosegel med drugim in četrtim stoletjem, iz katerega je tudi večina ohranjenih stavb. Sbitle v svoje potovalne načrte ne uvrsti veliko obiskovalcev Tunizije, zato je lahko sprehod med templji, javnimi kopališči, gledališčem, mozaiki, vodnjaki, oljnimi prešami ter drugimi ostanki rimskega in bizantinskega obdobja nepričakovano spokojen.

Džem

Med izvrstno ohranjene, a bistveno bolj prepoznavne tunizijske arheološke znamenitosti kakor, denimo, Sbitla, sodi mogočen amfiteater v mestu Džem. Rimskemu koloseju podobna struktura sodi med največje tovrstne zgradbe na svetu; v dolžino meri 148 metrov, v širino 122 in je v svojih najboljših časih lahko sprejel okoli 35.000 navdušencev nad gladiatorskimi boji in dirkami konjskih vpreg. Natančen čas izgradnje ni znan, najverjetneje pa so impresivno zgradbo v tem ravninskem in z oljkami posejanem delu Tunizije konstruirali med letoma 230 in 238.

Amfiteater v Džemu je v najboljših časih lahko sprejel okoli 35.000 navdušencev nad gladiatorskimi boji in dirkami konjskih vpreg. FOTO: Gašper Završnik
Amfiteater v Džemu je v najboljših časih lahko sprejel okoli 35.000 navdušencev nad gladiatorskimi boji in dirkami konjskih vpreg. FOTO: Gašper Završnik

Amfiteater, ki za nekaj nadstropij prekaša vse okoliške stavbe, je del Unescove kulturne dediščine od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po nekaterih navedbah naj bi bil tretja največja tovrstna zgradba v rimskem imperiju, v zadnjih desetletjih pa so impozantnost enega najbolje ohranjenih antičnih spomenikov na svetu prepoznali tudi ustvarjalci hollywoodske uspešnice Gladiator (2000), prav tako naj bi britanska humoristična skupina Monty Python v njem posnela nekaj prizorov iz filma Brianovo življenje (1979).

image_alt
Znani in manj znani kraji za obisk ali vsaj sanjarjenje

Tozeur

Tozeur je eno bolj markantnih tunizijskih mest. FOTO: Gašper Završnik
Tozeur je eno bolj markantnih tunizijskih mest. FOTO: Gašper Završnik
 Južni del Tunizije ponuja povsem drugačen, za marsikoga vznemirljivejši obraz od prestolnice in sredozemskega pasu. Čim globlje proti notranjosti črne celine prišleka nese pot, tem redkeje je opaziti nasade oljk in vse bolj se mora oko navajati na presušeno in asketsko pokrajino. Pa vendar to ne pomeni, da severni obronki največje puščave na svetu nimajo zelenih otokov z nepreštevnimi palmami, ob katerih so zrasle nekdaj pomembne postojanke, ki so dandanes prijetna izhodišča za prečesavanje tunizijskega dela Sahare. Takšni sta, denimo, Douz, ki se ga drži vzdevek »vrata puščave«, in Tozeur na drugi strani slanega jezera oziroma depresije, najnižje točke Tunizije, Chott El Djerid.

Tozeur je eno bolj markantnih mestec 12-milijonske republike in del največje istoimenske oaze v državi, ki je v času ramadana tako kot vsa Tunizija zares zaživel šele po sončnem zahodu. V labirintih fotogeničnega starega jedra (medine), pretežno zgrajenega iz drobnih rjavo-rumenih zidakov, človek zlahka izgubi občutek, da urbano središče obdaja več sto tisoč datljevcev, a že bežen vzpon na eno od razglednih teras razkrije prostranost nasadov palm, ki Tozeurju dajejo življenje in v žgočih poletnih dneh nekaj svežine. Ni presenečenje, da tamkajšnji nasadi predstavljajo večino tunizijskega izvoza datljev, pri čemer naj bi bila še posebej čislana sorta deglet nour.

Gorske oaze: Chebika, Tamerza in Mides

Marsikoga v jugozahodni del Tunizije privabijo gorske oaze Chebika, Tamerza in Mides. Izmed treh je verjetno najbolj znana in v turističnih zapisih najpogosteje omenjena prva, ki leži nedaleč stran, približno 50 kilometrov dobro urejenega cestnega odseka jo loči od Tozeurja. Nekoč je bila Chebika rimska obrambna postojanka, danes pa slovi predvsem po manjši zaplati zelenja, stisnjeni v ozko sotesko. Krožna pot skozi oazo, za katero si je zlahka predstavljati, da je na vrhuncu turistične sezone polna obiskovalcev, vodi mimo manjšega slapu in skozi zapuščeno vasico, ki so jo ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja opustošile poplave.

Oaza Tamerza v Tuniziji. FOTO: Gašper Završnik
Oaza Tamerza v Tuniziji. FOTO: Gašper Završnik

Podobna je bila usoda bližnjega mesta Tamerza, ki je del največje in izjemno slikovite gorske oaze v Tuniziji. A zelene palme, ki se kontrastno zoperstavljajo golim in peščenim vršacem, niso njena edina atrakcija. Nič manj spektakularen ni sprehod skozi strugo, vadi, in skozi istoimenski kanjon, kjer se je vodna erozija podpisala pod presenetljive in navdušujoče oblike, kar prav tako velja za še impozantnejši kanjon Mides, tik ob meji z Alžirijo. Nobeno presenečenje ni, da so v tem na videz skoraj zunajzemeljskem delu Magreba med drugim posneli francoski vojni film Fort Saganne (1984) in z devetimi oskarji nagrajenega Angleškega pacienta (1996).

Kairouan

Medine tunizijskih mest so v času ramadana nekoliko bolj prazne kot običajno. FOTO: Gašper Završnik
Medine tunizijskih mest so v času ramadana nekoliko bolj prazne kot običajno. FOTO: Gašper Završnik
 Kairouan v osrednjem delu države, kjer se severni rob puščave sreča s Sredozemljem, je versko središče Tunizije, najprominentnejše sveto mesto v Magrebu in četrto najpomembnejše mesto za sunitske muslimane po Meki, Medini in Jeruzalemu.

Kairouan so na zemljevid postavili leta 671, kmalu po rojstvu islama. Mesto 300 mošej, kot so ga imenovali nekoč, je igralo pomembno vlogo pri širjenju religije v severni Afriki. Vanj so se zatekli številni učenjaki in misleci, njegovo bogato zgodovino pa je še vedno mogoče začutiti za visokimi kamnitimi zidovi prostrane medine in še posebej v veliki mošeji. Eden izmed arhitekturnih presežkov današnje Tunizije velja za najstarejšo versko stavbo v zahodnem muslimanskem svetu, ki je služila kot model za gradnjo drugih tovrstnih objektov na severu črne celine in v španski Andaluziji.

Toda Kairouan ni znan le kot romarsko središče. Mesto z okoli 130.000 prebivalci slovi tudi po pekovskih izdelkih in slaščicah, zaradi česar ramadan verjetno ni najboljši del leta za njegovo raziskovanje.

Preberite še:

Komentarji: