Edvard Kardelj in Xi Jinping bi prikimala

Bi bilo smiselno vodenje javnih kulturnih zavodov generalno zamejiti z dvema mandatoma?
Fotografija: Foto Blažž Samec
Odpri galerijo
Foto Blažž Samec

Desetletje in več bo tega, kar sem se za Delove Književne liste pogovarjal s takrat novoizvoljenim predsednikom tukajšnjega pisateljskega društva. Umirjeni, blagi gospod je opomnil na nekaj neliterarnih zadevščin, ki jih kulturne oblasti še do zdaj niso rešile, na primer o marginaliziranem statusu samostojnih literarnih ustvarjalcev, omenjal je celo pobudo za ustanovitev fundacije, ki bi imela izključno nalogo pomagati tovarišem, kadar je najhuje.



V pogovoru je predsednik navrgel tudi pomisel, ki sem jo postavil v naslov tistega intervjuja, saj je s svojo preprostostjo in lucidnostjo ključna observacija našega časa: »Mi, pisatelji in društvo, smo namreč edini, ki nismo izdali računa, če smo ga kdaj izdajali na drobno, pa ni bil nikdar poravnan. Nobenih osamosvojitvenih privilegijev si nismo iztržili. Navsezadnje so ljudje in tudi skupine, ki so komaj kaj imeli z vsem tem, pozneje zelo lepo oziroma grdo izdajali račune za svoj angažma, za svoje prvoborčevstvo.«

Pisateljeva ugotovitev vsekakor velja še danes, prav nič se žal ni spremenilo, nobeno dogajanje mi ne prepoveduje ugotavljati, da so strankokracija in oblastni kulturni aparatčiki za dolgo uzurpirali tukajšnje vodenje kulturnih zadev. Tega se ne bomo kmalu znebili, če sploh kdaj.

Prejšnji teden, ko smo slavili po pesniku poimenovani kulturni praznik, ni prinesel nič novega. Tudi sedanja predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada je na državni proslavi nadaljevala govorniški žanr, ki ga je opazno osvežil prejšnji predsednik, ko si je najvišjim izvoljencem v državi v brk večkrat dovolil povedati svoje mnenje o tem, kaj je z družbo in njenim odnosom do kulture in umetnosti v tej državi narobe.

Letošnja govornica je bila tako prijazna, da je ob jasni zahtevi po več denarcev v kulturni malhi – to je kot cilj tako ali tako bilo zapisano v koalicijskih papirjih odhajajoče vlade – dodala svoj vtis o tragikomičnosti, da mora z odra Cankarjevega doma predsedujoči Prešernovega sklada zmeraj znova utemeljevati »razloge za obstoj umetnosti«. Lepo, a velja le za nekatere, že ko je eden od prejšnjih ministrov za kulturo zašpilil uvod tako imenovane kulturne ustave, novega nacionalnega programa za kulturo, je moral ugotoviti, da približno šestdeset odstotkov proračuna ministrstva prejmejo javni kulturni zavodi, beri državni ljubimci. Ti so znali pravočasno izdati račun, sem takrat pomislil, in v njihovem interesu ni nič drugega kot večni status quo.

V dodatno slabo voljo me je spravil takratni statistični podatek, da približno tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine, zelo razjezil pa, ko mi je pred oči spet prišla stara, od ministrstva za kulturo naročena raziskava, v kateri sem videl, da gre davkoplačevalski denar, na primer, tudi za teater, v katerem so razen enega v ansamblu sami igralski prvaki, povprečne plače pa že pred desetletjem več kot tri tisoč evrov, kot pač pritiče plačam v visokih plačnih razredih. Kje se karierna pot takih veleigralcev neha, morda v rangu veleimenitnih plač direktorjev zdravstvenih domov?

Sveži primer trdovratnega vztrajanja na okopih so razpisi za vodstvena mesta javnih kulturnih zavodov, šlo je tako daleč, da se morebitne zamenjave dojemajo kot nenapovedani konec sveta in sprožajo pošiljanje partijskih pisem podpore, ki bi jih dobro razumela tako Edvard Kardelj kot Xi Jinping ali kateri od njegovih slavnih predhodnikov.

Pohvalno je v sedanjem položaju ravnal minister za kulturo, ki je, čeprav je obče znano, kako si je strankokracija razdelila vplivne sfere in posamezna ministrstva (in tam seveda tudi brezobzirno kadrovanje), javnosti poslal sporočilo, da se v slabem letu njegovega mandata »ni zgodila nobena politično motivirana kadrovska menjava v javnih zavodih na področju kulture«. Bodo božanstva uslišala njegovo prepričanje, izpovedano v nedavnem pogovoru za Delovo Kulturo, da bi bilo najbolj smiselno vodenje in upravljanje javnih kulturnih zavodov generalno zamejiti z dvema mandatoma? Le zakaj si mislim, da ne bo tako? Se pri tem še kdo spomni veličastnih obljub o spremembi tukajšnjega kulturnega modela?

Med podobne anomalije, ki tudi še čakajo na ustrezno vsebinsko razrešitev, ne le formalno, sodi tudi delovanje Javne agencije za knjigo. Slab okus ostaja ob tem, da je z oddajanjem agencijskih prostorov v gostinske in knjigarniške namene navidez lahko vse v redu, čeprav se je na razpis globoko sredi poletja prijavil le en interesent.

Bolj problematičen se zdi poziv ene od članic sveta agencije, ki je povpraševala po nekaterih plateh učinkovitosti in zakonitosti delovanja agencije, ki bi morala imeti konec prejšnjega leta potrjeno veljavno dolgoročno strategijo razvoja, a so svetniki o njej razpravljali šele januarja. »To je po ZUJIK krivdni razlog za razrešitev direktorice,« je dodala svetnica.

Še zabavneje je bilo slišati pripombo enega od založnikov, da je agencija prijaviteljem omogočila prijavo na projektni razpis tudi s prvenci, a v razpisu navedla, da bodo sofinancirani žanri in zvrsti, v manjšem obsegu zastopani v sofinanciranih knjižnih programih založnikov v letu 2020 – rezultatov tega programskega razpisa pa ob koncu razpisnega roka za projektnega ni bilo mogoče pričakovati. Sploh vedo, kaj delajo? Jih kdo nadzoruje?