V kolumni preberite: 

Brechtovski, kafkovski, freudovski, makiavelističen. Navajam peščico predikatov, s katerimi radi obmetavamo drug drugega ali opisujemo svet okoli sebe; to so samo štirje ponarodeli izrazi, s katerimi, če hočemo izpasti pametni, povzemamo potujitvene efekte, podiranje četrte stene, nemoč posameznika v primežu absurdno nerešljivega birokratskega stroja, jezikovni zdrs, nezavedno, kompleks kastracije ali brezobzirna in amoralna sredstva za doseganje (političnih) ciljev.

Večkrat sem se vprašal, kdaj določen izraz ali ustvarjalec preseže okvire svojega sveta in preide v splošno uporabo. V pop kulturo, če hočete. Ker dejansko poznavanje dotičnega fenomena ne more biti pravi razlog, vsaj ne v 21. stoletju, ko Brechta, Kafko, Freuda ali Machiavellija najdemo celo na instagramu ali tiktoku, medtem ko smo jih konec 20. stoletja videli kvečjemu na majicah ali plakatih v študentskih sobah piflarjev.