Dobro jutro: Eksperiment časa
Nekoč so si ženske za to, da bi njih glas segel dlje in njih beseda več veljala, nadele moško ime. Prilagodile so sebe, se postavile v kožo moškega in v svetu puščale ženski odtis.
Odpri galerijo
Eksperiment v času in prostoru. Foto Polona Malovrh
Svet ostane vsake toliko časa razpet med tečajema. Nekoč so si ženske za to, da bi njih glas segel dlje in njih beseda več veljala, nadele moško ime. Prilagodile so sebe, se postavile v kožo moškega in v svetu puščale ženski odtis. Kakšen veličasten eksperiment časa, vendar! In še posrečil se jim je. Sodobne ženske sebi prilagajajo (interni) svet tako, da moškemu (začasno) vzamejo njegov (slovnični) spol, mu vsilijo svojega in verjamejo, da bo drugo opravila (r)evolucija.
George Sand in George Eliot sta bili v resnici Georgini, rojeni v burnih časih romantike, Prešernovi sodobnici. Sandova si je ime izposodila od prijatelja, bila je graščakinja, pisala se je Aurore Dupin, poznali so jo kot dobro gospo z Nohanta. Oblačila se je po moško in koketirala – po žensko. V moški preobleki je svetu dajala ženski pečat. Bila je svobodnih nazorov, zagovornica revnih, ženskih pravic in svobodne ljubezni. Predvsem pa prva ženska v Franciji, ki je živela od svojega peresa. A je morala prej »postati« – moški. Ker: le kdo bi verjel ženski?
Mary Ann Evans je bila George Eliot pod krinko. Angležinja, hči grajskega oskrbnika, učena in svobodomiselna, jo opisuje zgodovina. V istem času, ko je Dickens snov za pisanje iskal na robu, Thackeray pa v visoki družbi, je Evansova razodevala predvsem delavstvo. A za verodostojnost je morala to početi v – moški preobleki. Kdo bi takrat verjel ženski?
Časi obeh »Georgin« so bili časi romantike, za katere je veljalo, da je treba dušo svojega naroda in širnega vesoljstva iskati v narodovi zgodovini in njegovem jeziku. Tudi sodobne slovenske »Georgine« so rešitev iskale v jeziku, »sproducirale« pa le ponesrečen eksperiment časa, v katerem bi bilo pravilno reči, da sta Janez in Meta šli ... Mar bi poskusile s srednjim spolom! Potem bi Janez šlo enako, kot bi šlo Meta in enako kot bi šlo sonce. Oba bi šli, vsi trije pa šla – dokler jih nov eksperiment časa ne loči ...
Polona Malovrh
George Sand in George Eliot sta bili v resnici Georgini, rojeni v burnih časih romantike, Prešernovi sodobnici. Sandova si je ime izposodila od prijatelja, bila je graščakinja, pisala se je Aurore Dupin, poznali so jo kot dobro gospo z Nohanta. Oblačila se je po moško in koketirala – po žensko. V moški preobleki je svetu dajala ženski pečat. Bila je svobodnih nazorov, zagovornica revnih, ženskih pravic in svobodne ljubezni. Predvsem pa prva ženska v Franciji, ki je živela od svojega peresa. A je morala prej »postati« – moški. Ker: le kdo bi verjel ženski?
Mary Ann Evans je bila George Eliot pod krinko. Angležinja, hči grajskega oskrbnika, učena in svobodomiselna, jo opisuje zgodovina. V istem času, ko je Dickens snov za pisanje iskal na robu, Thackeray pa v visoki družbi, je Evansova razodevala predvsem delavstvo. A za verodostojnost je morala to početi v – moški preobleki. Kdo bi takrat verjel ženski?
Časi obeh »Georgin« so bili časi romantike, za katere je veljalo, da je treba dušo svojega naroda in širnega vesoljstva iskati v narodovi zgodovini in njegovem jeziku. Tudi sodobne slovenske »Georgine« so rešitev iskale v jeziku, »sproducirale« pa le ponesrečen eksperiment časa, v katerem bi bilo pravilno reči, da sta Janez in Meta šli ... Mar bi poskusile s srednjim spolom! Potem bi Janez šlo enako, kot bi šlo Meta in enako kot bi šlo sonce. Oba bi šli, vsi trije pa šla – dokler jih nov eksperiment časa ne loči ...
Polona Malovrh
