Javno pismo ministru za vzgojo in izobraževanje
V časniku Delo je bil pod naslovom Leto dni za novo biblijo vzgoje in izobraževanja objavljen pogovor z dekanom ljubljanske pedagoške fakultete dr. Janezom Vogrincem, v katerem zvemo, da ste lani sredi decembra imenovali delovno skupino za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja do leta 2033. Novinarka Špela Kuralt, ki je pogovor vodila, je dokument označila za enega najpomembnejših dokumentov vzgoje in izobraževanja, ki bo, kot je napisala, »začrtal pot temu delu naše družbe za prihodnje desetletje«.
Ker gre za tako pomemben dokument, ki bo določal bistvena strateška vprašanja delovanja in razvoja najbrž celotne vzgoje in izobraževanja v Sloveniji (iz naziva delovne skupine je mogoče sklepati, da gre za vso vzgojo in izobraževanje), čeprav se v pogovoru obravnava le vzgojo in izobraževanje v šolah, imamo o delovanju delovne skupine kar nekaj vprašanj, na katera bi želeli dobiti dodatna pojasnila. Predvsem nas zanima, ali gre za nacionalni program celotne vzgoje in izobraževanja in ali ta temelji na filozofiji in strategiji vseživljenjskosti učenja.
To nas zanima, ker je novinarka Simona Fajfar v Delu pred mesecem dni objavila ugotovitve in kritične ocene računskega sodišča, da se v Sloveniji ne zavedamo pomena vseživljenjskega učenja, da na tem področju nismo uspešni in da v »primerjavi z razvitimi državami po številnih kazalnikih nazadujemo«. Na ta članek in te kritične navedbe smo se v Andragoškem društvu Slovenije že odzvali, tudi s prispevkom v Delovih pismih bralcev 17. decembra 2022, kjer pojasnjujemo, da krivdo za navedeno pripisujemo naši vzgojno-izobraževalni politiki in političnim odločevalcem, predvsem pa ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki sistemsko skrbi predvsem za šolstvo otrok in mladine, ne pa tudi za vseživljenjsko učenje in v tem tudi ne za izobraževanje odraslih. Z besedilom smo decembra seznanili tudi vas.
Vprašanje, ki se nam pri tem poraja, je, ali gre za pripravo nacionalnega programa le šolskega področja – iz navedenega intervjuja je mogoče sklepati, da gre le za to – ali pa za pripravo celovitega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Če bi šlo le za prvo, bi bil dr. Janez Vogrinec kot dekan pedagoške fakultete za predsedovanje skupini za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja povsem primeren. Če pa gre za nacionalni program celotne vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, potem bi morali kot pristojni minister za to področje zadevo bolj pojasniti. Temeljno vprašanje je, ali program temelji na filozofiji in strategiji vseživljenjskosti učenja. Če bi jo upoštevali, bi moral v tem primeru temeljiti na tej filozofiji in strategiji; sestava skupine bi morala biti takšna, da bi enakovredno vključevala tako predstavnike vzgoje in izobraževanja otrok in mladine kot tudi predstavnike izobraževanja odraslih in andragoge; to bi se moralo zrcaliti tudi v njegovem imenu. Vprašanje je tudi, kdo bi bil najbolj primeren za pripravo tega programa. Če pa je ne bi upoštevali, bi se potrdilo, da so bile kritike računskega sodišča (da se v Sloveniji ne zavedamo pomena vseživljenjskega učenja, da na tem področju nismo uspešni …) povsem upravičene in tudi da pri nas skrbimo, ali bolje rečeno skrbite, le za šolsko vzgojo in izobraževanje in tudi pri tem le za šolstvo otrok in mladine.
Ker se ta čas reorganizira vlada, beremo v časnikih, da se bo zdajšnje ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v novi sestavi vlade razdelilo na dve ministrstvi – na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (v časnikih se zanj pojavlja tudi ime za vzgojo in šolstvo?). Pri takšni delitvi se postavlja vprašanje, v čigavo pristojnost bo potem spadal nacionalni program vzgoje in izobraževanja in v čigavo pristojnost bo potem spadalo vseživljenjsko učenje?!
dr. Zoran Jelenc, nekdanji direktor Andragoškega centra Slovenije in nekdanji predsednik Andragoškega društva Slovenije, in Ida Srebotnik, predsednica Andragoškega društva Slovenije
