Možinova TVS kot »sadež spoznanja« (2)
Špela Furlan se je pod naslovom Možinova TVS kot »sadež spoznanja« (Delo, 20. maja, stran 12) odločila nadaljevati polemiko izpred dveh let (april in maj 2021). Tedaj sem v Delu objavila Životarjenje drugih, zgodbo o Borisu Furlanu in Dragotinu Gustinčiču, dveh kaznjencih, ki sta se znašla v isti bolniški sobi, na smrt bolna in poškodovana. Furlanova vnukinja je ugovarjala, da sem pristranska, da vstopam v polje ideološkega boja, da profesorja Furlana zlorabljam … Kako? Dve protestni pismi je napisala in mi pripisala krivdo za to, da molčim o fašizmu, da mi pisanje o Furlanu »služi le kot orodje v boju proti neki davni ideologiji komunizma in dokazovanju lastne demokratične drže. Za nazaj seveda.« Potem me je še poučila, da »naša drža šteje kot demokratična le, če jo dokazujemo v delovanju proti zlorabam demokratičnih vrednot tu in zdaj«. S prstom je pokazala na »sovraštvo, brezsramne laži, podtikanja, manipulacije, odkrita protizakonita ravnanja« vlade Janeza Janše – Hic Rhodus, hic salta!
Zelo sem presenečena, da je zdaj prav vesela knjige Skozi gosto noč, dopisovanja med Borisom Furlanom in njegovo hčerko Stašo, ki je (na Stašino željo) začela nastajati ob Životarjenju drugih. Kdo bi si mislil? Lepo! To veselje je izrazila uredništvu TV Slovenija, ko se je pritožila zaradi intervjuja, ki ga je imela z mano Vida Petrovčič (2. aprila na TV Slovenija), in ponavlja v javnem pismu, ki ga je razposlala naokoli. Moje presenečenje nima za podlago samo zgoraj citiranih stavkov, a pustimo to. Čas je za opravičilo: Res sem pomešala dve vnukinji oziroma potegnila sklep, da če je ena jezna, je tudi druga. Me veseli, da ni tako. A kaj ima tu zraven Milan Kučan? Če se Špeli Furlan zdi, da ga je Vida Petrovčič v intervjuju (2. aprila na TV Slovenija) omenila »po nepotrebnem«, se meni zdi, da ga zdaj po nepotrebnem omenja Furlanova. Da z Vido Petrovčič poskušava »njegovemu krogu podtakniti željo prikrivati resnico o preteklosti? In pri tem uporabita čiste izmišljotine«!?
Najprej: Milan Kučan rad izjavlja, da je treba gledati naprej, in ne nazaj, zlasti če gre za odkrivanje prestopkov in zločinov komunistov oziroma tistih »na pravi strani zgodovine«. Res ne gre za »podtikanje«. Uvodni odstavek – ki bi ga lahko močno podaljšala – pove nekaj malega o stališčih njegovega kroga, v katerega spada tudi Špela Furlan. In izmišljotine?!
Tu pridemo do najbolj boleče točke, namreč ovajanja. Špelo Furlan je zelo prizadelo, ko sem v knjigi Skozi gosto noč objavila, da sta sinova Borisa Furlana sodelovala z Udbo. To se potem občasno omenja v javnih predstavitvah in je bilo omenjeno tudi v televizijskem intervjuju. Ampak da bi bila to izmišljotina? Ne. Kleveta? Ne. Neresnica? Ne. S takšnimi očitki vsevprek je mogoče Furlanova dosegla objavo svojega »javnega pisma«, popravek pa to ni in ne more biti, ker neresnice piše ona in ne jaz.
K stvari in tej resnici: Aljoša Furlan je začel ovajati očeta poleti 1951. Uradno je bil »zavrbovan« avgusta, dobil je kodno ime Franta. Poročal je o tem, kdo Borisa Furlana obiskuje in kaj govorijo. S kom si dopisuje in kaj piše. S kom bi rad prišel v stik. Kaj bi rad bral. Kaj misli o tekočih dogodkih. Bil je očetova zveza s tujimi dopisniki, ki so prihajali v Slovenijo, da bi se seznanili z dogajanjem, in ki jih je zanimala tudi usoda političnega kaznjenca Borisa Furlana. Kot novinar Slovenskega poročevalca in nato Dela je bil na odlični poziciji za takšno delovanje.
Da je na Aljošo Furlana s tem razkritjem padla moralna senca? Verjetno res. Da je padla tudi na njegovo hčerko Špelo Furlan? Verjetno res.
Ampak, oprostite, jaz sem se s knjigo Skozi gosto noč lotila strašnih senc, ki so uničile Borisa Furlana.
