Ob 200. obletnici kongresa svete alianse: vloga grofa Kapodistriasa

Na kongresu je deloval kot drugi najpomembnejši diplomat in pogosti oponent K. W. von Metternicha.
Fotografija: KIp grofa Joannisa Kapodistriasa v Kopru: Njegov skoraj pet stoletij oddaljeni prednik iz družine Vittori je kot beneški uradnik služboval v koloniji Capodistria. Ko pa so ga premestili na položaj finančnega nadzornika v drugo kolonijo Korfu, si je nadel priimek Capodistria. Foto Adrian Grizold
Odpri galerijo
KIp grofa Joannisa Kapodistriasa v Kopru: Njegov skoraj pet stoletij oddaljeni prednik iz družine Vittori je kot beneški uradnik služboval v koloniji Capodistria. Ko pa so ga premestili na položaj finančnega nadzornika v drugo kolonijo Korfu, si je nadel priimek Capodistria. Foto Adrian Grizold

Rad bi dopolnil zapise o zaključni fazi ljubljanskega kongresa svete alianse in o vlogi ruskega zunanjega ministra grofa Joannisa Kapodistriasa (JK), ki je spremljal cesarja Aleksandra I.

JK je deloval na kongresu kot drugi najpomembnejši diplomat in pogosti oponent prve zvezde kneza K. W. von Metternicha. JK je izhajal iz grške družine s Krfa (in ne iz Kopra). Njegov skoraj pet stoletij oddaljeni prednik iz družine Vittori je kot beneški uradnik služboval v koloniji Capodistria. Ko pa so ga premestili na položaj finančnega nadzornika v drugo kolonijo Korfu, si je nadel priimek Capodistria. V naslednjih stoletjih so se predniki JK povsem pogrčili, obdržali pa so v nekoliko spremenjeni obliki priimek Kapodistrias. Za zasluge so bili povzdignjeni v plemiški in nato v grofovski stan in postali ena od najbolj vplivnih družin na jonskih otokih.

JK je študiral medicino v Padovi in nekaj let delal kot zdravnik na Krfu. Po propadu Beneške republike, po francoski in nato ruski okupaciji je postal glavni minister Republike sedmih otokov. Leta 1809 je stopil v rusko diplomatsko službo. Bil je napoten kot veleposlanik v Helvetsko republiko, tedaj pod francosko nadoblastjo. Po porazu Napoleona pri Leipzigu je aktivno pomagal Švicarjem pri odpravi te vsiljene in nepopularne tvorbe in pri obnovi Helvetske konfederacije. Leta 1815 je postal glavni ruski pogajalec na kongresu svete alianse in je prekrižal marsikateri načrt kneza von Metternicha, organizatorja kongresa. Njegova pomembna diplomatska dosežka sta bila priznanje neodvisnosti in trajne nevtralnosti Švice ter pripojitev Ženeve kot novega kantona. Po teh uspehih ga je ruski cesar Aleksander imenoval za svojega zunanjega ministra. To službo je opravljal zvesto in uspešno. Med drugim je nekajkrat odločno zavrnil prošnje predstavnikov svojih grških rojakov, naj se pridruži tajni zaroti zoper otomansko oblast in prepriča cesarja, da podpre grške vstajnike. Kot minister tega cesarju ni predlagal, dokler sam cesar pod pritiskom dogodkov ni spremenil svojega odnosa do Otomanov.

Foto: spletna stran https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/kongres-svete-alianse-v-ljubljani-1821.html Objavila Mestna knjižnica Ljubljana.
Foto: spletna stran https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/kongres-svete-alianse-v-ljubljani-1821.html Objavila Mestna knjižnica Ljubljana.


V začetku marca 1821 je v Ljubljano prispela novica, da je Grk, knez Aleksandros Ipsilantis, generalmajor ruske vojske, z ozemlja Moldove izdal poziv k splošni vstaji zoper Otomane v tej in v sosednji Valahiji, dveh vazalnih kneževin otomanskega cesarstva, s katerima so upravljali kot imenovani »gospodarji« Grki – Fanarioti. Ipsilantis je sam izhajal iz ene od teh grških družin. Njegov razglas brez dovoljenja cesarja je pomenil grobo kršitev temeljnega načela svete alianse. V svojem takojšnjem dopisu Ipsilantisu ga je JK ostro pokaral za samovoljo, ukazal prekiniti vstajo in mu sporočil, da ga je cesar kaznoval z odvzemom vojaškega čina. Ipsilantis je ukaz prezrl, ni pa mu uspelo s svojimi neštevilnimi grškimi pristaši zanetiti splošne vstaje romunskega prebivalstva. Doživel je poraz, pobegnil in se vdal avstrijskim oblastem, ki so ga za pet let zaprle v Terezinu. Umrl je kot revež na Dunaju.

V zadnjih tednih kongresa pa je prišlo do delnega premika v ruski politiki na Balkanu. Sprožila ga je grozna novica iz Konstantinopla. Otomani so na velikonočno nedeljo pred glavno pravoslavno cerkvijo javno obesili grškega patriarha, pobili ali pregnali več drugih pravoslavnih duhovnikov. Močno ogorčeni ruski cesar je od sultana z ultimatom in grožnjo zahteval, naj pri priči prenehajo s pregoni pravoslavnih. Po vrnitvi iz Ljubljane v Sankt Peterburg in izteku roka ultimata je ukazal prekiniti vse odnose s Porto. Ruske vojske na pomoč vstajnikom v grških deželah pa ni poslal.

Taka cesarjeva odločitev je spravila JK v neroden položaj. Zaprosil je in dobil daljši dopust, se preselil v Ženevo in v Rusijo se ni nikoli več vrnil. Vse svoje napore in visoka poznanstva v evropskih državah je posvetil zbiranju sredstev, medicinskega materiala ter nakupu orožja in streliva za grške vstajnike. Leta 1827 ga je grška narodna skupščina na osvobojenem ozemlju kot mednarodno najbolj znanega Grka izvolila za svojega prvega državnega poglavarja s titulo »guverner«. Naslednje leto 1828 je JK v Aegini slovesno razglasil ustanovitev neodvisne Helenske države. Naslednja tri leta si je neutrudno prizadeval za preživetje in oblikovanje sodobne grške republike. Pri tem je naletel tudi na oboroženi odpor plemenskih poglavarjev, po mentaliteti podobnih današnjim afganistanskim talibanom. Leta 1831 so ga umorili pred vhodom v cerkev. V Grčiji častijo JK kot ustanovitelja neodvisne grške države, med drugim s spomenikom v Atenah in v Krfu.

Joannis Kapodistriasje študiral medicino v Padovi in nekaj let delal kot zdravnik na Krfu. Foto Adrian Grizold
Joannis Kapodistriasje študiral medicino v Padovi in nekaj let delal kot zdravnik na Krfu. Foto Adrian Grizold


Med svojim službovanjem v Ženevi sem se pozanimal za razburljivo življenjsko pot JK s tragičnim zaključkom. Topel spomin nanj z globoko hvaležnostjo je živ ne samo v Grčiji, ampak tudi v Švici in še posebej v Ženevi. Za njegove zasluge ga je svet kantona Ženeva razglasil za častnega občana in mu po njegovi smrti dal postaviti obelisk. Njegov visoki ugled in povezanost njegovega priimka s Koprom sem skušal uporabiti za krepitev vezi med Švico in našo mlado državo.

V ta namen sem organiziral obisk delegacije Kopra z županom A. Jurijem in predstavnikom Luke Koper pri Gospodarski zbornici Ženeve. Ob tem delovnem srečanju smo obiskali tudi spominsko hišo JK. Žal je ta priložnost ostala neizkoriščena. Pač pa je bil leta 2001 v Kopru na pobudo grškega veleposlaništva slovesno odprt spomenik temu izrednemu Grku. Dva spomenika JK stojita danes še v Lozani in Sankt Peterburgu.
 

Preberite še:

Komentarji: