Spet bo donelo »Za dom spremni«, Evropa pa bo gledala stran

V zadnjem obdobju se v javni prostor spet vračajo številne ideologije, ki smo jih na najširši družbeni ravni že zavrgli kot zločinske. Ta proces, za katerega so značilni selektiven zgodovinski spomin (spomin à la carte) ter normalizacija skrajnih idej in spornih simbolov, izrablja medije in družbena omrežja za postopno politično-moralno rehabilitacijo tovrstnih ideologij. Eden izmed osrednjih izzivov današnjega časa torej je, ali bomo dopustili, da se take ideje ponovno normalizirajo in udejanjijo.

V soboto, 5. julija 2025, bo na zagrebškem Hipodromu koncert, ki je pritegnil pozornost osrednjih slovenskih medijev zlasti zaradi izjemnega števila prodanih vstopnic in logističnih izzivov, zelo malo kritičnih besed pa je namenjenih vsebinskim vprašanjem, ki jih sproža tako gromozanska podpora organizatorju in osrednjemu izvajalcu koncerta – Marku Perkoviću Thompsonu. Če je bil še pred nekaj leti (2017) koncert tega izvajalca v Sloveniji (Maribor) zaradi varnostnih tveganj prepovedan, osrednji mediji pa so povzemali tudi kritične glasove, je zdaj družbeno-zgodovinski kontekst potisnjen v ozadje, v ospredju pa je »kulturni in logistični fenomen«.

Tega ne moremo prepoznati drugače kot normalizacijo idej, ki jih Thompson zagovarja in zaradi katerih velja za ikono skrajne desnice; njegova javna podoba, koncertna ikonografija in izbor besedil kažejo na sistematično poveličevanje ustaštva – ideologije, ki je bila v času druge svetovne vojne odgovorna za ekstremno nasilje, genocid nad Srbi, Judi, Romi, poboje političnih nasprotnikov in vseh drugih, ki so veljali za sovražnike kvizlinške tvorbe, imenovane Neodvisna država Hrvaške (NDH).

Thompson v slovenskih medijih ni obravnavan kot promotor ustaštva, temveč kot tipična zvezdniška osebnost. FOTO: Josip Bandic/Cropix

Te idejne osnove niso niti skrite niti subtilne: v njegovih pesmih in nastopih se pojavljajo odkrite aluzije na ustaške simbole, vojaške akcije NDH, pa tudi prepevanje ustaških pesmi in vzklikanje gesla »Za dom spremni«. Na njegovih koncertih se pojavljajo prepoznavne črne srajce, ustaška pokrivala, pozdravi z iztegnjeno roko in eksplicitni pozivi k nasilju ali družbenemu izključevanju. Poudariti je treba, da ne gre za enkratno ali naključno provokacijo, temveč za ponavljajočo se prakso, pri čemer je ključna nevarnost to, da rehabilitacija ustaških simbolov in retorike poteka kot – kulturni dogodek.

Thompson torej ni le »pevec«, temveč propagandist ideologije, ki je bila nedvomno prepoznana kot fašistična in zločinska. Ko prikazujemo njegov koncert kot kulturno zanimivost – brez kritične zgodovinske refleksije – tega ni mogoče razumeti drugače kot brisanje zgodovinskega spomina in minimaliziranje okrutnih zločinov (kako grozovito je bilo, kažejo raziskave: v NDH je bilo od leta 1941 do 1945 pobitih 74.762 otrok, mnogi med njimi na zverinski način).

Osrednji slovenski mediji bi morali biti še posebno kritični: ustaši so kot četrti okupator na začetku druge svetovne vojne na Slovenskem leta 1941 ob odobritvi nemških in italijanskih okupatorskih oblasti zasedli in nato v NDH upravno vključili manjši del slovenskega ozemlja, samo v ustaškem taborišču Jasenovac pa je bilo ubitih 309 slovenskih taboriščnikov (Slovenski taboriščniki v Jasenovcu: knjiga imen in obrazov, uredila Ilinka Todorovski, Zagreb, 2023), med njimi številni duhovniki.

Thompson ni le »pevec«, temveč propagandist ideologije, ki je bila prepoznana kot fašistična in zločinska. FOTO: Lovro Domitrovic/Pixsell

Ob koncu naj poudarimo: Thompson ni osamljen pojav – je simptom širšega sodobnega procesa, v katerem se zgodovinski spomin selektivno ponareja, površinska medijska obravnava pa soustvarja plodna tla za ponovno pojavljanje in normalizacijo idej, za katere smo verjeli, da smo jih kot družba že (humanistično) presegli in zavrgli na smetišče zgodovine.

V deželi, kjer se pogosto ponašamo z antifašistično tradicijo in visokimi etičnimi novinarskimi ter kulturno-vrednostnimi standardi, si ne smemo privoščiti zdrsa v normalizacijo tovrstnih praks. Thompson v večini aktualnih prispevkov o njem v slovenskih množičnih medijih ni obravnavan kot promotor ustaštva, temveč kot tipična zvezdniška osebnost. Tovrstno pisanje se pojavlja s takšno frekvenco in takšno stopnjo normalizacije, da meji že na promocijo izvajalca in njegovega koncerta.

Proti temu odločno protestiramo in pozivamo novinarje, urednike in vodstva množičnih medijev v Sloveniji, da takšno prakso prenehajo ter jo nadomestijo z več razgledanimi, humanističnimi in družbeno odgovornimi vsebinami. Enako pozivamo druge družbene akterje, zlasti politične, da s sistematičnim delovanjem onemogočajo pojavljanje in razraščanje nevarnih skrajnih ideologij ter že v zgodnji fazi njihovim zlohotnim protagonistom odločno (po potrebi tudi s sankcijami) preprečijo uničevalno družbeno delovanje.

***

Muanis Sinanović, književnik.

Jože Kos Grabar, upokojenec.

Mojca Dobnikar, prevajalka.

Simon Brežan, dr. med.

Urška Kozak, akademska slikarka.

dr. Klemen Lah, profesor.

Urška Janžič, mlada raziskovalka.

Fronta za skupno dobro

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč urendištva.