Sporni kanal: ogroženost pitne vode v Klečah in možne rešitve
Kritična mnenja strokovnih združenj vodarjev in hidrogeologov, številna pisma bralcev, zahteve Arsa po naknadni presoji vplivov na okolje, protesti prizadetih lastnikov zemljišč in fizično nasilje pri gradnji, intervencija gospe predsednice republike in navsezadnje še intervencija evroposlanca Zelenih Thomasa Waitza pri evropski komisiji kažejo, da se gradnja kanala C0 vse bolj zapleta in celo internacionalizira. Lastne države nevajeni Slovenci žal navsezadnje pri skoraj vsaki sporni zadevi pokličemo še po pomoč v tujino. Dolgoletno zanemarjanje javnosti – tako strokovne kot širše – je končno pripeljalo do fizičnega nasilja. Pri tem pa se, kot je znano iz več podobnih primerov, vse neha.
V začetku leta 2019 (12. januarja) sem v rubriki Prejeli smo v Sobotni prilogi pod naslovom »O kanalu čez Kleče je treba dobro razmisliti in preveriti različne možnosti« o kanalu C0 objavil ironično-sarkastični članek z upanjem, da bom z njim sprožil javno razpravo. Predlog s »pohodnim tunelom« (namesto v komunalnem inženirstvu standardnega termina »kolektor«) je bil na meji tehnično razumnega. Vendar je upošteval, da v razmerah zaradi dolgoletne ignorance javnosti povsem porušenega zaupanja ostanejo na voljo le »trotel-ziher« rešitve, ko lahko vsak nejeverni Tomaž vsak hip na lastne oči preveri, da cevovod ne pušča. Županu Jankoviću ter sodelavcem v MOL je bombastična rešitev ponujala vsem očiten izhod iz zagate.
A na moj provokativni zapis je bilo takrat vse tiho. Nihče od apostrofiranih odločevalcev ni želel razprave, v kateri bi lahko dorekli cenejšo in morda za širšo javnost še sprejemljivo rešitev. Nadaljevali so s svojim pred javnostjo skritim pristopom.
Pred kratkim je bila v Delu objavljena fotografija sedanje gradbene rešitve izvedbe kanala C0 s cevjo, položeno v montažni betonski okvir (kineto) in s tem zaprto. Tega pred mojim že omenjenim zapisom v Sobotni prilogi januarja 2019 ni bilo. Štirikotna škatla predstavlja inženirsko razumno zamenjavo za moj nekoliko bukolični »pohodni tunel«. Za popolno pasivno varnost bi moral biti betonski okvir obdan še z neprepustno plastjo (sloj gline, ovoji bentonitne folije). Pri avtocestah in odlagališčih komunalnih odpadkov je to obvezno, pri kanalizaciji pa ni. S čisto formalnega vidika ni torej s kanalom C0 nič narobe. Glede na občutljivost območja pa njegova pasivna varnost ni popolna oziroma ustrezna.
Pasivno varnost lahko seveda dopolnimo z ukrepi aktivne varnosti – neposrednim vidnim nadzorom ali nadzorom s kamerami in senzorji. Danes so moderni kamere, senzorji in avtomatska regulacija … Vse to pa bo moralo brezhibno delovati še desetletja.
Menda so zdaj med kanal in vodnjake v Klečah namestili še opazovalne vrtine. Te lahko zaznajo morebitno onesnaženje, še preden doseže črpališče. To omogoča pravočasno izključitev črpališča, ne preprečuje pa njegovega onesnaženja.
Prav možno je tudi, da je kdo ob vsem tem vendarle naredil tudi za take primere predpisano analizo tveganj in dokazal, da je naš strah pred posledicami izgub ali nenadnega izlitja iz kanala pretiran. A na spletnih straneh Mestne občine Ljubljana (MOL) in javnega podjetja Voka oziroma v javnosti dostopnih dokumentih o vsem tem ni niti sledu. S tega vidika zahteva Arsa za naknadno presojo vplivov kanala C0 na okolje gotovo ni nerazumna.
Če je možno dogajanja ob gradnji na terenu pripisovati politični manipulaciji, pa protestov ključnih strokovnih društev in združenj (vodarji, hidrogeologi) ni možno pripisovati politiki. Po vseh nepravilnostih sta ob pomanjkanju ustreznih tehničnih informacij negotovost in nezaupanje strokovne javnosti enostavno prevelika. To pa daje zagon tudi laikom.
Šel sem preverit: v vseh letih o tehnični in varnostni zasnovi kanala C0 v za črpališče kritični coni s strani Voka in MOL ni niti enega javnega zapisa. Niti v Delu, niti v Dnevniku, niti v publikaciji Ljubljana, ki jo v celoti obvladuje MOL. Enkrat samkrat, pred leti, je bil v Ljubljani objavljen finančno-izvedbeni okvir projekta. Sicer pa niti po vseh zapletih v letih 2018 in 2019 nič o varnostno-tehničnih vidikih izvedbe!
Ključna napaka Voka in župana Jankovića je torej v skrivanju dejstev in neustreznem obveščanju javnosti o okoljskih varnostno-tehničnih značilnostih projekta, predvsem o analizi tveganja za onesnaženje vira pitne vode in ukrepih za njegovo zmanjšanje na za okolje sprejemljivo mero.
Na tak način se tako okoljsko občutljivih projektov danes pač ne da voditi. Konflikt z javnostjo postane neizbežen – celo s strokovno. Verjamem, da bi ob ustreznem in pravočasnem posredovanju vseh relevantnih varnostno-tehničnih podatkov projekt lahko že od samega začetka potekal drugače in brez sedanjih težav.
Kanal C0 bo treba zdaj – po vsem, kar se je v preteklih desetletjih zgodilo – tako ali drugače pač končati. Če ob razumnih tehničnih rešitvah in varnostnih zagotovilih zaradi popolnega pomanjkanja zaupanja laične javnosti in zadržanja strokovne javnosti potem ne bo smel obratovati pod zemljo, ga bo pač treba po vzoru akvaduktov starih Rimljanov prestaviti na stebre in ga speljati dovolj visoko nad njo. Namesto vkopanega kanala C0 bomo čez občutljivo in zato v tem primeru sporno območje Ljubljane pač naredili na visokih stebrih potekajoči »fekalodukt« (ali po Primčevo »drekovod«). Pri njem bo lahko vsakdo vsak hip videl, da ne pušča in ne ogroža podtalnice. In tudi, če bi se zaradi diverzije ali potresa le porušil, bo v njem trenutno vsebovana odpadna voda stekla iz njega zgolj na ceste, parkirišča in obdelovalno zemljo. V podtalnico pa z zamudo in ob pravočasni intervenciji le omejeno.
Takšen »fekalodukt« bo gotovo trajni arhitekturni spomenik naše dobe, Jankovićeve ere in takšnih in drugačnih iniciativ. Ni možno povsem izključiti, da bo z leti postal turistična znamenitost.
