Sramota za Slovenske železnice

Na srečo sem s SŽ prisiljen potovati le nekajkrat na leto, a še takrat imam težave.
Fotografija: V Ljubljani mi trije sprevodniki niso vedeli povedati, kako se bo moja pot nadaljevala od Litije naprej, kolikokrat bom moral prestopiti, da pridem na svoj cilj. FOTO: Mavric Pivk
Odpri galerijo
V Ljubljani mi trije sprevodniki niso vedeli povedati, kako se bo moja pot nadaljevala od Litije naprej, kolikokrat bom moral prestopiti, da pridem na svoj cilj. FOTO: Mavric Pivk

Na srečo sem s Slovenskimi železnicami (v nadaljevanju SŽ) prisiljen potovati le nekajkrat na leto, a še takrat imam težave.

Ker SŽ v zadnjem času v medijih tako zelo propagirajo svoje storitve in omenjajo prijetno ter udobno potovanje z njihovimi vlaki, naj navedem tudi nekaj manj privlačnih primerov.

V soboto, 24. junija, naj bi s SŽ potoval v Rimske Toplice, po voznem redu s potniškim vlakom Ljubljana–Maribor, odhod iz Ljubljane ob 10.55, prihod v Rimske Toplice ob 12.08. To sem sporočil v hotel, da bi me prišli z avtomobilom čakat na železniško postajo. Dva dni prej sem telefoniral na informacije ljubljanske železniške postaje in potrdili so mi odhod iz Ljubljane in prihod v Rimske Toplice.

Ko sem v soboto prišel na postajo, je na tabli pisalo, da bodo pot opravili z avtobusom. Deset minut pred odhodom, ob 10.45, sem bil na mestu avtobusnega odhoda, a so bili tam le trije avtobusi z napisom Ljubljana–Litija–Ljubljana. Bili so tudi trije sprevodniki, ki mi niso vedeli povedati, kako se bo moja pot nadaljevala od Litije naprej, kolikokrat bom moral prestopiti, da pridem na svoj cilj.

Poklical sem taksi Metro, ki me je z ljubljanske železniške postaje pripeljal v Rimske terme za 80 evrov. Pot z vlakom bi imel kot upokojenec z veljavno kartico brezplačno.

Tako sem storil, ker sem imel slabo izkušnjo od lani, ko sem s Slovenskimi železnicami potoval v Rogaško. Prestopil naj bi le v Celju, a vlak do Celja je bil zamenjan z avtobusom do Litije, kjer smo na soncu in vročini čakali 45 minut na vlak, ki nas je peljal le do Zidanega Mosta. Tam smo spet čakali pol ure na vlak, ki nas je končno zapeljal do Celja. V zadnjem trenutku sem ujel vlak Celje–Rogaška (zadnjega tisti dan!), in lahko si mislite, da sem prišel na cilj zelo živčen, nezadovoljen in jezen na SŽ.

Da ne govorim o »prijetnih« in »udobnih« vožnjah v Koper ali iz Kopra, ko sem moral presedati v Logatcu in v Divači – z avtobusa na vlak in potem spet na avtobus!

Pa še opazka o železniških postajah pri nas. V Rimskih Toplicah so zgradili novo, moderno, ki je majhna, a ima kar dve dvigali. Kakšen luksuz! Železniška postaja v Jankovićevem »najlepšem mestu na svetu« ima za potnike le enega, precej zanemarjenega, ki včasih tudi ne dela.

A v Rimskih Toplicah na železniški postaji še vedno »kraljuje« covid-19, saj so sanitarije zaprte – zaradi covida-19! Na obvestilu piše, naj potniki opravijo potrebo na vlaku. Kaj pa, če se mudi in ima vlak od 15 do 20 minut zamude, kar je pri nas običajno?! Takrat morda lahko opravijo svojo potrebo kar na tiru?

In mimogrede še to: tudi čakalnica na železniški postaji Rimske Toplice je zaprta. Najbrž se po njej sprehajajo duhovi!

Preberite še:

Komentarji: