Trideset let v SDS: Janez Janša, slovenski fenomen
Mislim, da Janezu Janši (v nadaljevanju J. J.) niti zadnji res neprimerni tviti, v katerih povezuje partizanstvo in tragediji v Srbiji, ne bodo škodovali. Je najvplivnejši slovenski politik že več kot 30 let. Klobuk dol. Zrasel je na zanosu protestnikov na Roški, čeprav je bil verjetno glavni obtoženec žvižgač Borštner. Možno je, da mu bo malo škodilo mini posnemanje Miloševićevih osvajanj Podgorice in Novega Sada v sodelovanju z Ruparjem, ki v tem primeru predstavlja slovenskega Kertesa. Odvisno od moči podpisa skritega spodbudnika pod zahtevo o odstavitvi Biserke Marolt Meden.
Pri spremembi političnega sistema je imel največjo podporo pri akademikih. Takoj ko je bil v sistemu oblasti, je dal vedeti, da je on glavni. Kučan je sklenil premirje na Brionih, takoj nato je J. J. ukazal napad na obkoljene vojašnice v Sloveniji (po podatkih iz medijev, ki jih J. J. ni zanikal, kot mi je znano). Ko ni bil predsednik vlade ali v vladi (Bajukova, Peterletova), se ni udeleževal uradnih proslav ob dnevu državnosti in drugih priložnostih. Vedno je organiziral opozicijske, svoje proslave. Ustvaril je svojo skupino za vrednotenje osamosvojitve, v kateri ni prostora za najpomembnejše vojaške in policijske akterje osamosvajanja. Njegove drže ob sporu s Hrvaško, ko si je prisvajala Piranski zaliv, se verjetno ne sme ponavljati. Je imel Rop že preveč težav.
Nobenega od dosedanjih predsednikov države ni priznaval kot svojega predsednika.
Po nastopu vlade »komedijanta« Šarca je takoj dal vedeti, da tiste vlade ne priznava. Takoj je sledil napad njegovih fantov na policijo in Sovo. Tista prva noč marca 2020, ko je prevzel oblast, me je spomnila na Gadafijev udar v Libiji leta 1969, ki je bil na začetku v Bengaziju čisto miroljuben, razen retorike in vojakov na ulicah. Ob porazu na volitvah pred enim letom je J. J. takoj dal vedeti, da volitev in nove vlade ne priznava. Z referendumom o vladi (drugih dveh niti ne omenjam, čeprav sta iz istega testa ob istih sponzorjih) je zahteval, da nova vlada dela po njegovo.
Fenomen je brez dvoma v tem, da je njegovo 30-letno nepriznavanje vodstva države Slovenije, če ni on v vodstvu, sprejemljivo za skoraj vso politično in pravno elito Slovenije.
Drugi fenomen je vodenje politike, ki ne priznava partizanske (JU in SLO) zmage nad silami osi v okviru zavezniških sil. Absurd nasprotovanja partizanstvu. Zakaj absurd? Brez partizanstva J. J. ne bi bilo. Ne bi bilo samostojne države Slovenije, Primorska ne bi bila sestavni del Slovenije, Slovenija ne bi imela izhoda na morje. V to trditev sem stoodstotno prepričan. Samostojna država Slovenija je zame največja vrednost, ki jo je dosegel slovenski narod. Nazaj k absurdu. J. J. se ne bi uveljavljal v pionirskih vrstah. J. J. ne bi imel funkcij v ZSMS in ZSMJ, ne bi mogel voditi mladinskih delovnih brigad in se uveljavljati na tem področju, čeprav so nosili rdeče zvezde, ker jih enostavno ne bi bilo. Tudi ne bi imel funkcij v ZKS. Ne bi mogel kandidirati za predsednika ZSMJ. Torej se ne bi pojavljal v javnosti. Ne bi imel še vedno zaščitnikov – nekaterih bivših članov CK, občinskih partijskih komitejev in vplivnih partijcev svojega časa. Povrh vsega ima zaradi protikomunističnih stališč, ki ne ločujejo stalinizma v Sloveniji od samoupravnega socializma, tudi podporo prokolaborantskih vplivnežev, ki ne priznavajo dejanske vloge kolaborantov med 2. svetovno vojno.
J. J. lahko čestitam za dokazovanje šibkosti naše demokracije, na kar nas že ves čas opominja.
Cerkvena stran njegove kariere mi je neznanka, torej nimam mnenja in ne razmišljam o njej.
