Vpisna bitka »na točke«
Informativni dnevi so znova minili v »trženju najboljših šol in obetavnih študijskih programov«, kjer šole tekmujejo, katera bo bolj prepričljivo promovirala svoj izobraževalni in študijski program. Pri tem se kar samo po sebi vsiljuje vprašanje, zakaj se morajo šole sploh ubadati s trgom znanja, če pa vpisne pogoje diktirata vlada in ministrstvo za izobraževanje. Vlada regulira pogoje vpisa na fakultete, pogosto brez ustreznih evalvacij in analiz po realnih, regionalnih in kar je še potreb po določenih znanjih, poklicih, novih in razširjenih študijskih programih in smereh.
Precej hude krvi je letos povzročila povečana potreba po psihologih in zdravnikih. Da ne izgubljamo besed o kupčkanjih po šolah in fakultetah, kdo sploh lahko izvaja kakšen program, kdo pa sploh ne. Pri čemer bi se bilo dobro enkrat posvetiti predvsem razpisom na t. i. privatne fakultete, ki so dvomljive kakovosti, in čez noč sprejetim novim izobraževalnim programom, še bolj dvomljivih vsebin.
Ampak posvetimo se raje vpisnim pogojem na srednje šole in kasneje na fakultete, kjer še vedno prednjači in kraljuje sistem zbiranja točk pri obveznih predmetih.
Bitka se začne že zadnja tri leta v osnovni šoli, ko osnovna vrednota ni več znanje, ampak so to ocene oziroma zbrano število točk, po možnosti vseh možnih 175. Veljajo samo odlične ocene, ker že tri ali štiri zaključene štirice v treh zadnjih šolskih letih lahko zaprejo vrata vpisu, predvsem na gimnazijo. In da se je vedno težje vpisati na t. i. elitne gimnazije, še posebej v Ljubljani, je splošno znano.
Industrija šolskega testiranja je tako postala eden najhitreje rastočih poslov, ne samo pri nas, ampak na svetu, čeprav številni strokovnjaki opozarjajo – tudi nekateri ravnatelji –, da je točkovni sistem kritičen in preživet. Samo pridnim in marljivim so odprta vsa vpisna vrata na želeno šolo. Da pri tem prednjačijo dekleta, je že tudi dolgo znano, ravno tako kot dejstvo, da znanje in splošna razgledanost ne predstavljata selekcije ob vpisu niti na srednje, kaj šele na visoke šole in fakultete. Kriterij pridnosti pri nabiranju točk je posebej problematičen pri vpisih na fakultete z omejenim vpisom, na primer na medicino in letos celo na psihologijo. Sta res število točk in odlično opravljena matura na elitni gimnaziji pravi kriterij in jamstvo, da se bodo na študij medicine in psihologije vpisali tisti, ki imajo poleg dobrih ocen tudi druge pogoje, kot so zmožnosti, osebnostne lastnosti in kompetence, ki jih kasneje zahteva poklic npr. zdravnika.
Ali ne bi bilo bolj logično preveriti bodočega kandidata za določen študij s sprejemnim izpitom na želeno šolo, kot to že velja na nekaterih šolah, predvsem umetniške smeri?!
Po mojem mnenju je sporen tudi maturitetni izpit kot pogoj za vpis na nekatere fakultete. Kakšen smisel ima »piflanje« določenih podatkov za pripravo na maturo celo zadnje srednješolsko leto? Je to res ustrezna priprava na bodoči poklic, je to tisto, kar kasneje zahteva realno življenje? Lepo vas prosim! Matura vsebinsko in izvedbeno ni nič drugega kot sistemska potuha fakultetnemu študiju, ker na fakulteti nočejo ali ne zmorejo pripraviti ustreznih vpisnih pogojev. Pogoji vpisa bi morali zahtevati mnogo več kot zgolj seštevek dobrih ocen. Vsaj razmislek o ustreznih osebnostnih lastnostih kandidata, splošni razgledanosti, specifičnih zmožnostih in interesu ter kompetencah posameznika za določen poklic in delo kasneje v življenju.
Pri nas še vedno prevladuje elitistična miselnost, da so odličnjaki za gimnazijo in študij medicine, manj »brihtni« učenci pa za srednje strokovne in tehnične šole. Letos so čez noč onemogočili vpis na fakulteto tudi tistim, ki so opravili t. i. poklicno maturo … Žal ni niti na resornem ministrstvu prave pripravljenosti za prevetritev vseh vpisnih nebuloz. Še več, tudi novi minister za izobraževanje še vedno stavi na ustreznost mature in točkovnega sistema. Kako dolgo še?!
