Vsi predsednikovi ministri in ministrice
Težko je verjeti, da ima tako izkušen in sposoben menedžer, kot je bil v preteklosti predsednik sedanje vlade dr. Robert Golob, tako malo sreče ali morda celo znanja pri izbiri (potrjevanju) svojih ministrov oziroma ministrov iz vrst koalicije, kot se je pokazalo doslej.
Že v samem začetku mu je spodrsnilo, ko je za ministrico za notranje zadeve imenoval mag. Tatjano Bobnar. Pred izbiro bi namreč moral preveriti, ali izbrana ministrica zagovarja predvolilne obljube Gibanja Svoboda, da bo s ključnih pozicij odstranila pretirano goreče kadre SDS. Te naloge ne bi smela sprejeti, če je v zvezi s tem imela kakršne koli pomisleke. Tu ni šlo za čiščenje »janšistov«, kot se danes prikazuje, temveč za normalen proces ob prevzemu oblasti vsake vlade, da se izogne morebitnemu zaviranju procesov sprememb. O dr. Bešič Loredanu sploh ni vredno izgubljati besed, saj je že pred nastopom mandata zagovarjal povsem drugačen pogled na reformo zdravstva, o čemer sem se razpisal že ob nastopu njegovega ministrovanja. Žalostno pa je, da je bilo zaradi te kadrovske napake izgubljeno leto in pol in ne nazadnje tudi milijoni davkoplačevalskega denarja. Kot »dvoživka« je, mirno lahko rečem, deloval v popolnem nasprotju s cilji ohranitve javnega zdravstva, včasih smo temu rekli »petokolonaško« delovanje. Če ostanem pri kadrovanju v zdravstvenem resorju, je tudi strateški svet za pripravo predlogov reforme zdravstva popolna polomija, saj je njegov predsednik dr. Erik Brecelj za to nalogo neprimeren. Zagotovo je izjemen strokovnjak na svojem področju in tudi velik poštenjak, vendar je za to funkcijo treba imeti jasne poglede na cilje reforme, ki pa jih omenjeni v letu, odkar vodi strateški svet, še ni pokazal. Boj proti korupciji v zdravstvu je seveda pomembna naloga, vendar je korupcija samo vseprisotna anomalija v tem sistemu, postavitev trdnega sistema javnega zdravstva pa je povsem nekaj drugega. Strateški svet z dvajsetimi člani ni nič drugega kot zbor preštevilnih lobistom podobnih članov, od katerih je utopično pričakovati rezultate v smeri predvolilnih obljub. Tudi teoretično dokazano se podobni sveti in komisije ustanavljajo, kadar ni prave želje po dosegu rezultatov ali obstaja celo želja po ohranitvi starega stanja.
Zelo žal mi je dr. Dominike Švarc Pipan, ki je kot ministrica za pravosodje veliko obetala, vendar ni opravila svoje naloge. Sprememba procesne zakonodaje se ni zgodila, čeprav bi bila potrebna predvsem za dosego ciljev učinkovitega vodenja preiskovalnih in sodnih postopkov. Težko je tudi sprejeti dejstvo, da ji ni uspelo najti pravne poti za vsaj začasno izpolnitev obljube predsednika vlade o povišanju sodniških plač. Da je pogrnila na celi črti ob nakupu sodne stavbe, ni treba razglabljati, vprašanje je zgolj, v kolikšni meri je dovolila, da so ji zadevo podtaknili kadri, ki bi morali biti po nastopu nove vlade stvar preteklosti. Seznam ponesrečenih kadrovanj je predsednik vlade dopolnil z imenovanjem dr. Emilije Stojmenove Duh za ministrico za digitalno preobrazbo. Človek se resno vpraša, kako je mogoče porabiti tako velika sredstva za nakup računalnikov, še preden so sprejeti vsi zakonski in podzakonski akti ter spremljajoči predpisi za razdelitev opreme. Ob taki »šlamastiki« pa ministrica svoje dejanje zagovarja z veselim brezskrbnim nasmeškom. Lepo, ampak ali smo resni in odgovorni? Kako bo novi minister za javno upravo mag. Franc Props opravil svojo nalogo za pripravo novega plačnega sistema, bomo še videli. Bojim se, da temu ni dorasel, saj ta naloga zahteva izjemno sposobnost usklajevanja interesov posameznih skupin, predvsem pa trdo kožo za obrambo pred napadi posameznih pretirano »kruhoborskih« sindikatov tipa Fides. Upam, da se motim.
Vsekakor predsednik vlade ne more biti pretirano ponosen na svojo dosedanjo izbiro ministrov. Morda bi tudi moral zamenjati ali okrepiti ekipo svojih svetovalcev. Čas namreč teče in prav nič ne veseli dejstvo, da se ob vsem tem opozicija neizmerno zabava. Kako je, kadar je na oblasti sedanja opozicija, smo doživeli že prevečkrat.
