Dirka po Sloveniji: od Beltincev do Rima
Kolesarska Slovenija, natančneje Primož Roglič, je pred tremi tedni osvojila Rim. Prve zmage na Giru se bomo spomnili jutri ob 18. uri pred ljubljansko mestno hišo, kjer bo navijače pozdravil narodni junak z nepozabnih Višarij. Pred večnim mestom je sicer pod mogočnimi nogami trdoživega Zasavca že trikrat padel Madrid, njegov veliki domači tekmec Tadej Pogačar pa je medtem dvakrat pokoril Pariz in še kopico zgodovinskih kolesarskih krajev, ki še zdaleč ne zvenijo tako mondeno.
In kje se je vse skupaj začelo? Na maratonu Franja, ki je letos zablestel v 42. izvedbi in se je še pred jubilejno 40. upravičeno polastil slogana od Franje do Toura. Pogačar je otrok Roga, Franjine klubske zibelke, ki je do vrhunskih rezultatov na svetovni ravni spravila številne slovenske fante.
Začelo pa se je tudi na dirki po Sloveniji, še eni instituciji našega kolesarstva, ki v polnem sijaju praznuje 30. obletnico prvega slovenskega kroga. Ta je moral zapolniti praznino po razpadu nekdanje skupne države, ko ni bilo več dirk po Jugoslaviji in Alpe-Adria, Slovenci pa so, čeprav so jim v osemdesetih letih pot pokazali pionirji našega profesionalizma Vinko Polončič, Primož Čerin in Jure Pavlič, delali še sramežljive vrtljaje pedalov med najboljše na svetu.
Rokave so tedaj z Jožetom Majesom na čelu zavihali Novomeščani, nekoč v zelenih barvah Krke, že skoraj dve desetletji v rdeče-modrih Adrie Mobil. Pa se niso samo prebarvali, med drugim so bili Rogličeva odskočna deska v svetovno serijo, z njimi pa se je zdaj naša edina etapna preizkušnja povzpela v neslutene višave.
Njeni karavani sem se prvič pridružil pred četrt stoletja, pisalo se je leto 1998, ko je dirko vodil Mirko Fifolt, tedanji vroči dolenjski favorit Gorazd Štangelj pa je priznal premoč klubskemu kolegu Branku Filipu. Radijske valove sta še polnila glasova legendarnih Francija Pavšerja starejšega in Borisa Ljubiča, jaz pa sem s svojim prav tako legendarnim mentorjem Vitom Divcem spoznaval ozadje slovenskega kolesarskega dogajanja in beznice od Beltincev do Nove Gorice.
Domala vsi, ki smo spremljali dirko, smo po vsaki etapi ob kozarcih modrovali dolgo v noč. Pa ne, ker bi bili tako žejni, skupaj smo si želeli ogledati televizijsko reportažo z dirke, ki je bila včasih na sporedu tudi, ko je že odbila polnoč. Slovensko kolesarstvo, ki je tedaj preživljalo manj uspešne, a bolj romantične čase, pač ni sodilo v bolj gledane termine.
Domača rivalstva so še tu, le da je nekoč šlo za to, kdo bo prvi na vasi, zdaj pa, kdo bo najboljši na svetu.
Zdaj se hvalimo, da je to naš nacionalni šport. Prav je tako, Slovenija ima že peto sezono zapored številko ena na svetu, dirka po Sloveniji, iz katere gredo gibljive slike zdaj v svet malodane enako kot z največjih dirk, pa je ena od najboljših turističnih promocij naše države. In še mnogo več, je kolesarski praznik, ob katerem šolarji ob cestah pripravljajo umetniške instalacije. Podobno kot na Franji. Če je pri slednji za velik razvoj poskrbel Gorazd Penko, je pri »slovenskem touru« to storil Bogdan Fink.
Kar morda pogrešamo v tem času razcveta kolesarstva, so bitke na domačih cestah, ki so bile nekoč srž dirke po Sloveniji – rogovci proti krkašem in savčanom, če naštejemo le tri največja središča slovenskega kolesarskega razvoja.
Vendar ta del nostalgije morda ni na mestu, rivalstva so še tu, le da je nekoč šlo za to, kdo bo prvi na vasi, zdaj pa, kdo bo najboljši na svetu. »Ta rivalstva so bila motor slovenskega kolesarstva v času, ko smo se učili iz nič, kopirali smo od Italijanov, Francozov in drugih. Tudi zdaj, ko smo na vrhu, so rivalstva motor našega razvoja, s tem bomo šli naprej. Ko prideta Pogačar in Roglič na Krvavec, se želijo vsi primerjati z njima,« se Boris Premužič, prvi zmagovalec dirke po Sloveniji, na kateri sta bila po dvakrat najboljša tudi naša največja zvezdnika, nadeja, da bodo mladci, ki zdaj pedale poganjajo po slovenskih cestah, po njunem zgledu nekoč pogledovali proti Rimu, Parizu, Madridu.
