Partija nad virusom

Pri vhodu v kitajsko vas Heping ordinira 81-let­ni doktor Zhou Jingzhuang. Na prvi bojni črti proti koronavirusu.
Fotografija: Delavec dezinficira vhod v bolnišnico v Wuhanu. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Delavec dezinficira vhod v bolnišnico v Wuhanu. FOTO: Reuters

Zhou Jingzhuang je na svojem delovnem mestu vsak dan pred 6. uro zjutraj. V vasi živi samo 15 družin, a so štiri med novoletnimi prazniki potovale v Hubei. Ostareli zdravnik zdaj skrbno spremlja, ali se bodo pri njih pojavili simptomi okužbe.

Dvakrat na dan, dopoldne in popoldne, jim izmeri temperaturo, posluša pljuča in pregleduje oči. Ko ga sinovi opozarjajo, da bi moral bolj skrbeti za svoje zdravje, jim jezno odgovori: »Jaz sem član partije.«

Zhou Jingzhuang je bil svoj čas t.i. bosonogi zdravnik in zdaj, ko se mu zdi, da je zdravstvo tik pred zlomom, se je odločil spet prevzeti to vlogo. Če bi ga vprašali, bi vam zagotovo povedal, da Kitajska pravzaprav ne more organizirati zdravstvenega sistema, ne da bi se opirala na entuziazem zdravnikov aktivistov, ki so se v času voditelja Mao Zedonga bojevali z različnimi okužbami, posledicami podhranjenosti ali endemičnimi boleznimi, ki so Osrednje cesarstvo od konca 19. stoletja pa vse do Maove zmage nad Kuomintangom (nacionalistično stranko) spreminjale v bolnika Azije.



Zdravje in zdravstvo sta bila od nekdaj pomembna komponenta politike. Med dolgo kitajsko zgodovino so bile vojne in naravne nesreče, ki so jih sprem­ljale epidemije in lakota, svojevrst­na napoved padca dinastij. Kakor navajajo zgodovinarji, je v 3. stoletju našega štetja skrivnostna bolezen povzročila poraz velikega vojskovodje Cao Caoja, kar je sprožilo začetek razpadanja Kitajske na sprte države, ki so se med seboj vojskovale, in mučno obdob­je hudega trpljenja.

Ko je 1. oktobra 1949 prišel na oblast Mao, je imela Kitajska nekaj več kot 500 milijonov prebivalcev in samo 40.000 zdravnikov. Poleg tega jih je večina delala v mestih, medtem ko je kar 80 odstotkov kitajskega prebivalstva živelo na podeželju. Da je bilo vse skupaj še hujše, je več kot deset milijonov kmetov trpelo za boleznijo, ki so jo imenovali veliki trebuh.

Šlo je za shistosomiazo. Bolezen povzroča parazit, ki so ga kmetje dobili prek polžev med delom na riževih poljih. Ličinke se po žilah širijo do črevesja, mehurja ali jeter in povzročajo napihnjenost trebuha. Ker so zdravniki, ki so se izšolali na Zahodu ali v Sovjetski zvezi, ostajali v mestih, ni bilo nikogar, ki bi zdravil obolele. Zato je bila ureditev zdravstva ena od prvih nalog voditelja Mao Zedonga.

Tako sta se kaj hitro med seboj povezali razredna bolezen in Maova obljuba, da bo izkoreninil shistosomiazo. Zdravniki so začeli veljati za sebične pripadnike elite, ki zanemarjajo podeželske množice. Postali so živa slika vseh pomanjkljivosti brezčutnega kapitalizma. Partija je napovedala ljudsko vojno proti nalezljivim boleznim in kaj kmalu se je podeželje odpravilo več tisoč priučenih zdravstvenih delavcev, ki so pregledovali in zdravili obolele.

Kmete so mobilizirali za gradnjo stranišč, da bi izboljšali raven higiene, in kopanje odvodnih kanalov, da bi izsušili območja, kjer so živeli polži. Shistosomiazo so izkoreninili v več kot polovici endemičnih območij vzdolž reke Jangce.

Nato pa je sledilo gibanje velikega skoka naprej, s katerim je hotel Mao v borih dveh letih izpeljati industrializacijo. Posledica tega je bila množična lakota, nato pa se je na podlagi te nespametne napake pri presojanju stanja in sprejemanju odločitev rodila ideja o veliki kulturni revoluciji. Partijskemu vodstvu je bilo jasno, da je v državi s tako nizko stopnjo razvitosti boj proti nalezljivim boleznim pogosto boj z mlini na veter. Poudarek je bilo treba dati preventivi.

Na tisoče deklet in fantov, ki so že imeli določeno stopnjo izobrazbe, so poslali na intenzivne tečaje iz anato­mije, bakteriologije, akupunkture, farmakologije in ginekologije – in postali so tako imenovani bosonogi zdravniki. Ti so najpogosteje živeli s kmeti in delali na poljih, zdravniške storitve pa so opravljali, kadar je bilo potrebno. In to je bilo pogosto. Občasno so se pojavljale bolezni, kot so davica, oslovski kašelj ali ošpice.

Kmete je bilo treba nujno podučiti, da je mogoče z umivanjem rok in redno uporabo stranišč preprečiti širjenje teh bolezni. Do konca velike kulturne revolucije je na kitajskem podeželju delalo več kot milijon bosonogih zdravnikov, ki so jih tako poimenovali, ker so bili na jugu države mnogi med njimi večino časa bosi, medtem ko so delali na poljih, pa tudi takrat, ko so se ukvarjali z bolniki.

To ime jim je prineslo tudi poseben ideološki status. Z njimi se je začenjala preobrazba družbe in nanje se je opiral sistem ruralne zadružne medicinske mreže. Biti bosonogi zdravnik je v tistih časih zvenelo bolj imenitno kot biti primarij.

Sistem bosonogih zdravnikov so opustili sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Gospodarske reforme so same po sebi zahtevale tudi veliko družbeno preobrazbo in partijski voditelji so si zamislili, da morajo vasi dobiti ambulante in svojega zdravnika … Bosonogim so ponudili, da so lahko naredili državni izpit, in če so ga opravili, so postali pravi zdravniki, celotno idejo zadružnega sistema pa je postopoma zamenjal komunistični kapitalizem, v katerega so se tudi zdravniki vklapljali tako, kakor so zahtevali novi časi.



Bolj kot s preventivo so se ukvarjali z zdravljenjem kroničnih bolezni, kmalu so postali nezadovoljni s plačo in delovnimi razmerami ter začeli množično zapuščati vasi. In z vsako zdravstveno krizo, kot je epidemija, o kateri zdaj nenehno govorimo, je postajala močnejša nostalgija po Maovih bosonogih angelih.

Izobraženi tradicionalni zdravniki so množično odhajali na Zahod, kjer je postajala »alternativna« medicina vse bolj zanimiva, in tako je Kitajska v 21. stolet­je zakorakala z istim problemom: nezadostnim številom zdravnikov, zlasti tistih, ki bi bili pripravljeni delati na podeželju.

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je pred tremi leti objavila poročilo, iz katerega je razvidno, da je Kitajska daleč pod povprečjem, kar zadeva število zdravnikov splošne prakse na tisoč prebivalcev. Medtem ko je v razvitih državah to razmerje ena proti 1500 ali morda 2000, ima na Kitajskem zdravnik na skrbi 4700 pacientov.

Ko se je začel širiti virus, ki povzroča netipično pljučnico covid-19, so mnogi ugotovili – kot že neštetokrat do zdaj –, da potrebuje druga največja gospodarska sila sveta v zdravstvu veliko več komunizma, kot ji ga je uspelo ohraniti. Dvaindvajsetega januarja so končno objavili, da bo država vse obolele za koronavirusom zdravila brezplačno, vendar to še zdaleč ne bo dovolj, da bi vzpostavili nadzor nad epidemijo.

Zdaj je čas za preventivo in mnogim je žal, da so bosonogi zdravniki izginili iz sheme, po kateri je organizirano zdravstvo. Podatki iz leta 2015 kažejo, da je na Kitajskem 44 odstotkov revnih družin pod mejo revščine zdrsnilo zaradi dolgov, nastalih v bolnišnicah, ki ostajajo zaprte za obolele, če niso sposobni plačati visokega pologa.

Zaradi vsega tega se je Zhou Jingzhuang vrnil na dolžnost bosonogega zdravnika. Ve, da si številni njegovi sovaščani ne morejo privoščiti odhoda v bolnišnico, ki je poleg tega zelo oddaljena. Celo če država pri pojavu covid-19 plača zdravljenje, je vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bodo po bolezni ostale posledice. Zato je treba ljudi podučiti, kako ravnati, da ne bodo zboleli.

In Zhou to ve. Ko je partija ocenila, da je imel voditelj Mao 70 odstotkov prav, 30 odstotkov pa ne, se je Zhou kljubovalno postavil sredi vasi in razlagal, da je imel voditelj glede tega 100-odstotno prav. Kitajska nujno potrebuje bosonoge zdravnike, da bi zmagala tudi v tej vojni.

Komentarji: