Od družbe pravic k družbi dolžnosti

Dolžni smo se seznaniti, kaj se dogaja v globalni mesni industriji, opozarja politologinja Cirila Toplak.
Fotografija: Samo v Sloveniji zakoljemo 40 milijonov piščancev in 246.000 prašičev na leto. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Samo v Sloveniji zakoljemo 40 milijonov piščancev in 246.000 prašičev na leto. FOTO: Jure Eržen

Medtem ko je na Nizozemskem Stranka za živali na zadnjih volit­vah dobila pet poslanskih mandatov in na Norveškem razpravljajo o popolni prepovedi poskusov na živalih, je slovenska politika lani zmogla le formalis­tični popravek stvarnopravnega zakonika, po katerem živali niso več stvari, ampak čuteča bitja, kar pa za zdaj nima stvarnih posledic. Zakaj nekatere živali ljubimo in druge jemo, so poskušali odgovoriti govorci na spletni okrogli mizi Antropocentrizem po slovensko, ki jo je organiziral Center za politično teorijo Fakultete za družbene vede.

Za družbo, ne le slovensko, je pri odnosu do živali, zlasti rejnih, značilna hotena nevednost – nepripravljenost pogledati resnici v oči, pravi Tomaž Grušovnik z Univerze na Primorskem, filozof in avtor knjige Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti. Samo v Sloveniji zakoljemo 40 milijonov piščancev in 246.000 prašičev na leto. »Zanemarjanje živali v živalskih industrijskih kompleksih je pravilo, ne izjema, tako kot je pravilo, da bodo civilisti na okupiranih vojaških območjih zlorabljeni,« meni Grušovnik. Tako pa je zato, ker je »živalski industrijski kompleks sam po sebi zlo. V njem ne trpijo le živali, ampak tudi ljudje, ki so tam prisiljeni delati.«

Po drugi strani je po Grušovnikovem mnenju dobro, da v Sloveniji veliko govorimo o dobrobiti živali. Od devetdesetih let delujejo številna društva, ki ozaveščajo o tej temi, resda pa so pogosto v medsebojnem sporu, namesto da bi delala za skupno dobro. Dobro je tudi, da se poraba mesa pri nas zmanjšuje.


 

Stvari, podrejene človeškim interesom


Glasbenica in aktivistka za dobrobit živali Jadranka Juras meni, da antropocentrizem v odnosu do živali izhaja iz dejstva, da so te po zakonu stvari, ki so podrejene človekovim interesom. »Mogoče nam gre na bolje, kar zadeva hišne živali, medtem ko so rejne popolnoma zapostavljene.«



V pravilniku o zaščiti rejnih živali, denimo, »ni niti besede o njihovi zaščiti, ampak le o zaščiti njihovega lastnika oziroma njegovega ekonomskega interesa«, opozarja. Zakaj, se vpraša Jurasova, in odgovarja: ker je to lažje, kakor da bi se odločili za drugo pot, prevred­notenje vrednot in prenehanje uživanja živali. »Težko se je boriti za živali, če jih imaš na krožniku.« To zahteva nenehno kognitivno disonanco, meni. Glede nesodelovanja društev za zaščito živali kot problem navede, da cilj tistih, ki so medijsko najbolj opazna in glasna, niso dobrobit in pravice živali, pač pa denar, za katerega poteka hud boj.


 

Globoko zakoreninjene ideologije


Politologinja Cirila Toplak pravi, da imamo opraviti z ideologijami, ki so zgodovinsko globoko zakoreninjene. »Antropocentrizem, ideologijo, po kateri je človeška vrsta nad vsemi drugimi, podpirajo vse monoteistične religije, tudi krščanstvo oziroma katolicizem, ki še vedno močno vpliva na naše norme.« Tu sta še kapitalizem in socializem, v katerem se je tudi dogajalo izkoriščanje živali. Gonilo vseh ideologij pa je ekstraktivizem: pojmovanje narave kot neizčrpnega vira in živih bitij znotraj narave kot stvari oziroma lastnine.



Znotraj antropocentrizma je v slovenski družbi zelo prisoten karnizem – vrednostno razlikovanje med posameznimi vrstami. »Pse ljubimo, prašiče jemo, krave pa nosimo,« Toplakova ponazori koncept, ki ga je vpeljala socialna psihologinja Melanie Joy. V Sloveniji odnos do živali pomembno zaznamuje tudi agrarna tradicija. »Kar danes poslušamo o tem, kako so ljudje nekoč ravnali z živalmi, še prav posebej, kako so jih jedli, so izumljene tradicije, ki si jih izmišljuje živalskopredelovalni kompleks, da bi normaliziral nasilje nad živalmi,« trdi Cirila Toplak in poudarja, da so ljudje v preteklosti pojedli bistveno manj mesa. Agrarna družba ima v sebi še drugo razsežnost: izključevanje, kompleks črede, ki ga je v eni od kolumn (in knjigi z enakim naslovom) opisal Miha Mazzini: »Če ti ni kaj prav, se pa izseli!«
 

Blokiranje informacij o poskusih na živalih


Svoje ravnanje z vsemi drugimi razen hišnimi živalmi opravičujemo s formulo 3N+O, ki pomeni, da je naš odnos do živali normalen, naraven in nujen. »Nujno je, da jemo meso, bi rekla medicinska stroka, normalno je, da ravnamo z živalmi tako, kot ravnamo, ker tako z njimi ravnajo tudi drugje po svetu, in naravno je, da z njimi tako ravnamo, ker smo že od nekdaj antropocentriki. Plus O pa pomeni, da je meso okusno, da je krzno prijetno, da so usnjeni čevlji šik,« pojasnjuje Toplakova. Na nasprotni strani ideologije antropocentrizma je bio­centrizem, po katerem imajo vsa živa bitja in vrste ter vsak posameznik znotraj vrste inherentno vrednost in pravico slediti svojim interesom.

Toplakova posebej opomni na problematiko znanstvenih pos­kusov na živalih, ki so zajeti v poskuse noveliranja zakona o zaščiti živali. Ti so področje boja, pri katerem je še zlasti izrazita ne samo hotena, ampak tudi dejanska nevednost zaradi blokiranja informacij, kaj se na tem področju dogaja. Kot pove sogovornica, tudi članica etične komisije za poskuse na živalih, netransparentnost tega področja izhaja iz dojemanja znanstvenikov, da jih zagovorniki pravic živali ogrožajo.
 

Globalno segrevanje zahteva ukrepanje


Kaj bi se moralo zgoditi, da bi iz antropocentrične družbe postali biocentrična? Toplakova meni, da drža moralnega imperativa pri ljudeh vzbuja odpor. Zagovarja premeno miselnosti: »Premik od družbe pravic, kjer smo vsi osredotočeni na to, kaj smemo, moramo, hočemo, zahtevamo, v smer družbe dolžnosti do sebe, svoje skupnosti, naše globalne skupnosti. Če je bilo 20. stoletje stoletje boja za človekove pravice, naj bo 21. stoletje stoletje dolžnosti.« Dolžni smo se seznaniti, kaj se dogaja v globalni mesni industriji, kako so obravnavani delavci in živali, ker je prav, da vemo, kaj jemo. Ko to vemo, dodaja, pa je odločitev vsakega posameznika, ali mu bo tisto, kar je na krožniku, še vedno teknilo.

Tomaž Grušovnik pravi, da sprememba miselnosti zahteva sistematično naslavljanje različnih dejavnikov, tudi drugačen pristop k predstavljanju živali v vzgojno-izobraževalnem procesu. Pri tem lahko pomaga ozaveščanje, ki povečuje kognitivno disonanco, zaradi katere ljudje vse težje racionalizirajo svoje odločitve. Potrebne pa so tudi zakonske pobude.

Jadranka Juras je zagovornica bolj radikalnih rezov. »Smo v 21. stoletju. Že zaradi globalnega segrevanja se bomo počasi morali nehati pogovarjati, da je odločitev, kaj boš imel na krožniku, na koncu tvoja. Ni čisto tako. Nekomu vzamemo življenje, pri tem se vse konča.«

Preberite še:

Komentarji: