»Treba je priznati strahotne zločine, pri tem pa ne izkoriščati žrtev za svoje lastne cilje«

Ljubljana – Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga zaznamujemo od leta 2012, je vsakokrat priložnost za refleksijo o tem, kako daleč smo v 27 letih samostojne države prišli s spravo. Konec leta 2016 so se državna prizadevanja zanjo skoncentrirala v pokopu kosti, ki so leta in leta ležale v plastičnih gajbicah, lani pa je državni vrh odkril spomenik žrtvam vseh vojn.

Spomenik je bil v fazi gradnje pogosto tarča vandalov. Kasneje se je javnost zgražala nad njegovo ceno in podobo, saj so bili mnogi prepričani, da je prestolnica dobila le dodatno steno za grafitiranje. Enkrat je pri tem nastala gmotna škoda, zaradi česar policija preiskuje poškodovanje tuje stvari, drugič ga je bilo treba le očistiti.



Po prepričanju policije gre pri poškodovanju spomenikov in obeležij »največkrat za izražanje nestrinjanja s trenutnim sistemom ali določeno situacijo v družbi«.



S tem je lahko povezanih več kaznivih dejanj, poleg omenjenega še poškodovanje stvari, ki so posebnega pomena, in javno spodbujanje sovraštva. V infografiki predstavljamo kršitve, ki pa zajemajo vse poškodbe, povezane z umetniškimi predmeti, ne samo s spomeniki, saj policija natančnejše statistike ne vodi. V registru kulturne dediščine je iz druge svetovne vojne sicer 2900 spominskih enot, med njimi jih ima 800 status kulturnega spomenika.
 

Politika s figo v žepu

Sprava je ves čas od osamosvojitve pogosto izrečena beseda, pod katero si vsak predstavlja nekaj drugega. Za enega njenih začetkov štejemo spravno mašo v Kočevskem rogu leta 1990, pri kateri sta bila tedanji predsednik republike Milan Kučan in ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Sledilo je oblikovanje komisije za reševanje prikritih grobišč, ki se do leta 2006 ni srečala s terenom. Čez tri leta so odkrili Hudo jamo, še dodatnih šest let so potrebovali, da so najdena okostja pokopali.



Nekaj več zaleta je sprava dobila z izvolitvijo zdajšnjega predsednika republike, ki jo je postavil kot enega ključnih projektov. Tudi sicer jo politika pogosto zlorablja za nabiranje političnih točk, vendar je letos prvič ni bilo opaziti med predvolilno kampanjo.

»Sprava je kompleksna zadeva, zahteva vzgojne in osebnostne vidike, predvsem pa ponižnost. Treba je priznati strahotne zločine, pri tem pa ne izkoriščati žrtev za svoje lastne cilje,« ugotavlja filozof Lenart Škof.



Medtem pa Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, meni, da politika po večini še ni našla volje za reševanje teh vprašanj. Potrebovali bi, denimo, dostop do arhivov Udbe, nediskriminatorne vojne zakone, identifikacijo ostankov žrtev, pieteten pokop vseh, kostnico in skupni spomenik, je naštela za Delo.
 

Resnice nima v lasti nihče

Napake so bile storjene na obeh političnih polih, saj so se politiki zatekali k ideologiji in moči. »Govorica moči pa nikoli ne bo vodila k spravi,« še dodaja Škof. Kot protiutež tej bi morali postaviti govorico ponižnosti, saj so bili zločini tako grozni, da jih ne gre obravnavati samo znotraj igre moči, v kateri je interpretacija zgodovine prepuščena zmagovalcem, ne ozirajoč se na žrtve druge strani.

Problematično je, da te etične ponižnosti manjka tudi zgodovinarjem. Za nemalo ogorčenja v javnosti je namreč pred mesecem dni poskrbel Jože Dežman z besedami, da je partizanska vojska ubila več domačih vojakov kakor okupatorjevih ter več neoboroženih ljudi kakor oboroženih.



Nekaj upov za zbližanje sprtih Škof polaga v mlajše generacije, vendar se sprašuje, ali imajo dovolj znanja o zgodovinskih dogodkih, in izpostavlja bojazen, da bi to izginilo. Njegovo ohranjanje je naloga študijskega centra, ki izvaja projekte, organizira konference, izdaja raziskovalne publikacije ter si prizadeva, da bi slovenska, zlasti leva politika potrdila resolucijo z obsodbo vseh totalitarnih režimov, ki jo je leta 2009 sprejel evropski parlament.



»Sprenevedanje ob seznanjanju z njo in poskusih njenega sprejemanja je dokaj slabo sporočilo za prihodnost mlade in razvijajoče se slovenske demokracije,« še problematizira Valičeva.