Pogled od spodaj navzgor izvira iz srca
Začetek industrije 4.0, pogosto imenovane četrta industrijska revolucija, sovpada z veljavnostjo nemške državne strategije iz oktobra 2011. Z razvojem pametnih tovarn in avtomatizacijo proizvodnje bo industrija 4.0 najbrž še nekaj časa gonilo tehnološkega napredka in konkurenčnosti svetovnega gospodarstva. Med tem se je v presenetljivo kratkem času njenega revolucionarnega cikla, bolje rečeno civilizacijskega sunka, začel prehod v družbo 5.0, ki je izvorno japonski projekt. Čeprav nekateri v tem vidijo že novo industrijsko revolucijo, je težko reči, da gre med industrijo 4.0 in družbo 5.0 za prelom, ki novejši koncept radikalno preseka in nadomesti prejšnjega. Zato je tudi o novi industrijski revoluciji v povezavi z družbo 5.0 morda še prezgodaj sklepati. Prej bi lahko rekli, da gre za evolucijski proces, v katerem družba 5.0 z osredotočenostjo na človeka poskuša zapolniti čedalje hujši primanjkljaj družbenih in humanističnih dejavnikov v bliskovitem napredku novih tehnologij in industrije 4.0.
Tisti, ki so se prehoda iz industrije 4.0 v družbo 5.0 lotili na evolutiven, celosten in povezljiv (integrativen) način, so že začeli uspešne razvojne projekte, podprte z družbenimi inovacijami. Tako se celo v trdnjavah svetovnega kapitalizma rojevajo vedno nove zamisli o življenjskem slogu, s katerim se tradicionalno ponašajo le države, skupnosti in organizacije, ki z demokracijo in vladavino prava stavijo na solidarnost in pravično družbo. Skupina avtorjev v zbirki o družbenih inovacijah 21. stoletja – izšla je pri nepridobitni založbi Univerze Harvard (Frontiers in social innovation, 2022) – ugotavlja, da se ne samo prostovoljske in nepridobitne organizacije, ampak tudi vse več gospodarskih združb v ZDA čedalje bolj zaveda, da morajo bolj kot pridobitništvu služiti ljudem in skupnosti.
Novih tehnologij, naj bodo še tako umetno inteligentne, ne bi smeli razumeti kot bližnjico mimo socialnih vezi in pristnih medčloveških odnosov, ko na koncu ostanete samo še vi in vaš televizor.
Izkustvo uspešnih projektov industrije 4.0 in družbenih inovacij, kar tudi Sloveniji ni popolnoma tuje, kaže, da se prehod oziroma preobrazba v družbo 5.0 začne z vrednotnim (etičnim) premikom v glavah ljudi. Ta ponekod že prevzema značaj življenjskega sloga z vzporednicami Webrovih moralnih iztočnic v Protestantski etiki in duhu kapitalizma. Weber z duhom kapitalizma meri predvsem na kapitalizem zahodnoevropsko-ameriškega tipa. Sklicujoč se na človekoljubno etiko Benjamina Franklina, »kakor sije iz njegove redko poštene avtobiografije«, zavrača cinizem, ki je vrline tedanjega amerikanizma rad prikazoval kot »hlinjenje«. V resnici, pravi Weber, stvari niso tako preproste, saj gre za nekaj več kot le šopek egocentričnih maksim. Gre za etiko podjetništva z najvišjim smotrom človečnosti, ne pa lakomnost, ki profit postavlja pred ljudi.
Slovenska strategija pametne specializacije iz leta 2017, ki je izhodiščni dokument s prilagoditvami industrije 4.0 našemu gospodarskemu, znanstvenemu, izobraževalnemu in družbenemu okolju, z razvojnimi projekti že daje pozitivne rezultate. Razvojni projekti, v povezavi s konceptom družbe 5.0, prav tako (Tavčar, B., Nagrajeni projekt pametnih omrežij je izveden, Delo 21. novembra 2022; Bizovičar, M., Naša prihodnost so projekti z jasno vizijo in zelenim pospeškom, Delo 10. decembra 2022). S člankom, ki sem ga 23. decembra 2022 v Delu namenil obeležitvi dneva ustavnosti, menim, da ima Slovenija tudi s tega vidika izjemno priložnost, da je lahko sebi in drugim resnično edinstven zgled uspešnosti na prehodu oziroma v preobrazbi od industrije 4.0 k družbi 5.0. Kar nas kot družbo ločuje od tega ideala, poleg desetletja trajajoče nekompetentnosti političnega sistema in pomanjkanja uporabnega znanja v javnem sektorju, so nenehne politične razprtije, ki so naš čedalje hujši notranji sovražnik.
(S)prehod v družbo 5.0
Projekt družba 5.0 je zasnovan v sodelovanju Hitachijevih strokovnjakov, inženirjev in predstavnikov akademske skupnosti s področja ekonomije, psihologije in filozofije. Celostna (holistična) predstava v istoimenski knjigi Družba 5.0, iz japonščine prevedeni v angleščino z naslovom Society 5.0: A_People-centric Super-smart Society (2020), se začne s fotografijo življenjskega prostora starejše gospe v družbi manjšega robota, pametne »pločevinke« na robu kuhinjske mize, ki z videzom hišnega ljubljenčka obenem služi kot uporaben gospodinjski pomočnik. Fotografija radovednemu opazovalcu pripoveduje zgodbo z moralnim naukom družbe 5.0. To je svojevrsten narativ uporabne etike o vrednotah harmonizacije v prepletenem fizičnem in kibernetskem prostoru družbe, osredotočene na človeka. Z osredotočenostjo na človeka seveda mora družba 5.0 vzeti v zakup še temno stran človeške narave. Nečloveške prakse in naravne katastrofe že zdaj grozijo, da bo v nasprotnem človeška vrsta kljub vsej svoji naravni inteligenci, ki je biološka mati umetne inteligence, končala na poti brez vrnitve.
Teoretično se prehod v družbo 5.0 »od vrha navzdol« začne s prvim pogojem oziroma temeljnim načelom, da moramo opustiti nečloveške prakse in nezmerno izkoriščanje planeta, saj je ta naš skupni dom. Naslednji pogoj, ki ga z družbo 5.0 ali brez nje za ceno preživetja terjajo katastrofalne posledice, je ukrepanje proti podnebnim spremembam. V povezavi s tem se pojem skupni dom nanaša na planet kot skupno dobro človeštva, kar implicira prav tako skupno odgovornost za celotni življenjski prostor (ekosistem) Zemlje. Glede tega je poseben poudarek družbe 5.0 na stališču, da oblasti nad življenjskim prostorom ni več mogoče zaupati le trgom in vladam. Državljani morajo prevzeti pobudo, da lahko avtonomno in odgovorno upravljajo svoj skupni dom, tako v fizičnem kot družbenem oziroma javnem in kibernetskem pomenu prostorskih razsežnosti. S tem je povezan tretji pogoj družbe 5.0, da morajo nove tehnologije, umetna inteligenca, robotika in digitalizacija služiti ljudem in skupnosti.
Če bo gorečemu navdušenju nad »ekosistemi« umetne inteligence uspelo, da umetna zmaga nad človeško inteligenco, potem tudi človeka ne bo več.
Razprave, ki se v evropskem prostoru ukvarjajo s prehodom iz industrije 4.0 v družbo 5.0, uporabljajo tudi pojem industrija 5.0. V resnici gre za isti pristop, ki z vso širino in pomembnostjo trajnostnega razvoja vključuje industrijo 4.0 in družbo 5.0. Tako kot so, denimo, pojmi in besedne izpeljanke miroljuben in trajnostni družbeni razvoj, vključujoča in varna družba prihodnosti za vse smiselno zajeti s celostno in povezljivo, integrativno logiko 16. cilja Agende za trajnostni razvoj sveta do leta 2030. Z evropske perspektive je koncept družbe 5.0 smiselno vgrajen v skupni okvir trajnostne, na človeka osredotočene ter na žgoče probleme in svetovne grožnje odporne (ang. resilient) evropske industrije, vključno s pravili harmoniziranega evropskega pristopa k zagotavljanju človeških oziroma etičnih pogojev v razvoju, trženju in uporabi umetne inteligence.
Kar evropski pristop razlikuje od japonskega projekta družba 5.0, so kvečjemu objektivne danosti, na primer specifični izzivi in odprta vprašanja v družbeni stvarnosti s posebnostmi kulturnega in humanističnega izročila. Niti zasnova niti temeljna načela družbe 5.0 namreč ne zahtevajo, da morajo vsi slepo slediti samo enemu ali drugemu vzorcu. Prav nasprotno, uporabna vrednost družbe 5.0 je ravno v tem, da z osredotočenostjo na človeka v pozitivnem smislu računa s skupnim potencialom človečnosti in raznolikosti ljudi in idej pri doseganju skupnih ciljev. Čeprav se drug od drugega razlikujejo, so skupni cilji tesno povezani (integrirani) v celoto miroljubnega in trajnostnega družbenega razvoja.
Skupni potencial človečnosti in raznolikosti pod predpostavko vključujoče (deliberativne) demokracije »od spodaj navzgor« v praksi odločilno prispeva (participira), da lahko družbo 5.0 na svetovni in lokalni ravni podpira vse več ljudi, zasebnih in javnih ustanov. To je tisti vrednotni premik v glavah ljudi, ki ponekod že prevzema moralni značaj življenjskega sloga tako, da vrline samoobvladovanja postavlja pred trdovratno težnjo lakomnosti in izkoriščanju drugih in planeta. Delovanje teh moralnih in socialnih silnic z učinkom »od spodaj navzgor« sproža civilizacijske sunke, ki so od prvih znanih začetkov pogonsko gorivo preživetja in napredka človeštva.
Civilizacijske sunke z osredotočenostjo na človeka poganjajo notranji vzgibi, ki jih z izkustvom proizvajajo in uravnavajo čustva in občutki. Norbert Elias je eden tistih mislecev, ki so proučevanju tega vidika civilizacijskih premen namenili poklicno življenje. Z razliko klasične zgodovine, ki o preteklosti govori z dejstvi, Elias v dveh zajetnih zvezkih O procesu civiliziranja od enega do drugega obdobja opisuje, kako v celotni zgodovini človeštva ne najdemo ničesar, kar bi nakazovalo, da je ta proces zgolj in izključno »racionalen«. Z vrsto primerov, ki jih niza od prvih oblik družbene skupnosti naprej, Elias opisuje strukturne spremembe v duševni oziroma vedenjski ekonomiji, ki jih kratko in jedrnato označuje s pojmom »civilizacija«.
Z vso dinamiko civiliziranja Elias pravi, da nikjer v človeški družbi ni ničelne točke samodejnih notranjih mehanizmov, afektov oziroma strahov, ki z dvojico bolečine in ugodja usmerjajo ravnanja ljudi v tem ali onem civilizacijskem obdobju. Dobro bi bilo, če bi tisti, ki pri nas obljubljajo, kako bodo z ničelno točko rešili vse probleme v naši družbi, prisluhnili temu spoznanju, kako se svet spreminja predvsem s civilizacijskimi sunki od spodaj navzgor. Spreminjata pa se zgolj razmerje med zunanjimi in notranjimi strahovi (afekti) ter njihova celotna struktura, se pravi celota vseh strahov, čustev in občutkov pred zunanjo in notranjo (pri)silo. Čustva in občutki, ki se človeku v nekem obdobju porajajo zaradi socialnih napetosti, se v naslednjem obdobju deloma, čeprav nikoli povsem pogreznejo v bolj nezavedna območja duševne ekonomije. Iz nezavednega se čustva in občutki z izkustvom dvigujejo v odvisnosti od spremenjenih razmer, ki se tako spet, po nevrobioloških in socialnih zakonitostih krožne ekonomije človeških možganov, zrcalijo v istih avtomatizmih, zavorah in ravnovesju (notranji checks and balances) samonadzora oziroma pretehtanega ravnotežja zunanjih in notranjih sil. Z Webrovo protestantsko etiko to pomeni v avtomatizmih samoobvladovanja.
Nevroznanstveniki s svojimi dognanji pritrjujejo, da je usoda današnjega sveta v veliki meri odvisna od tega, ali in kako bodo predvsem odločevalci pri pripravi, sprejemanju in izvrševanju etičnih, pravnih in političnih pravil o upravljanju javnih zadev znali in zmogli notranje mehanizme zavor in ravnovesij vgraditi v izhodiščne strategije, predpise in druge akte, ki so pod predpostavko odgovornega ravnanja oziroma samoobvladovanja nenadomestljivi člen v evolucijski verigi industrije 4.0 in družbe 5.0.
Uporabna etika: »Bognedaj, da bi crknu televizor«
Vzporednice prizadevanj na prehodu od industrije 4.0 v družbo 5.0, ki se z družbenimi inovacijami v praksi zavzemajo za to, da ne bi pridobitništvo s toliko večjo močjo in brezobzirnostjo »iz ljudi kovalo denar«, so torej znamenja (ti)istega življenjskega sloga z moralnim imperativom Webrove protestantske etike, po kateri je samoobvladovanje krepost posvetne askeze. To je uporabna etika spoznavnih in moralnih vrlin, ki na sečišču teorije in etike v praksi raste iz celote človeškega značaja, človeškosti in človečnosti, ne morda iz strahu pred to ali ono vesoljno avtoriteto. Ljudje s temi dovršenimi vrlinami ravnajo bodisi zaradi spoštovanja družbenih norm bodisi iz notranjega prepričanja. V obeh primerih zato, da ultimativno zavračajo težnjo lakomnosti in izkoriščanja drugih in planeta. V tem slogu so torej smiselno zastavljeni ključni pogoji ali temeljna načela družbe 5.0.
Če si s teoretičnimi poenostavitvami predstavljamo način oziroma model prehoda od industrije 4.0, ki bi bil z moralnim imperativom Webrove etike samoobvladovanja vsaj približek tega, o čemer s temeljnimi načeli govori projekt družbe 5.0, se lahko za začetek vrnemo k uvodoma omenjeni fotografiji starejše gospe in pametne »pločevinke« z videzom hišnega ljubljenčka. S fotografijo upodobljena življenjska zgodba hkrati sporoča, da mora uporabna etika narativa o prepletanju naravnih, družbenih, ekonomskih in kibernetskih razsežnosti življenjskega prostora s človekom v središču pozornosti računati s temno platjo človeške narave. V zvezi s tem me izposojeni naslov »Bognedaj, da bi crknu televizor« v avtorstvu glasbenika Adija Smolarja že nekaj časa spominja tudi na razpravo Noama Chomskega v zbirki intervjujev o skupnem dobrem (The common good, 1996–98).
Tisti, ki so se prehoda od industrije 4.0 v družbo 5.0 lotili na evolutiven, celosten in povezljiv (integrativen) način, so že začeli z uspešnimi razvojnimi projekti, podprtimi z družbenimi inovacijami.
Chomsky v enem od intervjujev ponazarja tipičen primer poslovne propagande, ki se vleče od TV-nanizank do različnih knjig s sloganom skupno življenje v harmoniji. V ozadju teh zgodb o harmoniji življenjskega prostora in socialni varnosti je veliko lepih, a v resnici zlaganih in prevarantskih besed. Tako Chomsky opozarja še na problem privatizacije javne oziroma socialne varnosti, kar je tudi pri nas globoko in dolgoročno porušilo solidarnost v družbi. Rezultat je skupnost, v kateri, poudarja Chomsky, temeljno družbeno celico predstavljate samo še vi in vaš televizor. Z upodobitvijo družbe 5.0 na fotografiji starejše gospe pomeni, samo še vi in vaš pametni »pločevinko«. Kolikor se ta vzporednica s socialnimi razmerami, o katerih govori Chomsky, s tehnološkega in časovnega vidika zdi neprimerljiva, je denimo v luči današnje odvisnosti in razraščanja duševnih stisk, še posebej pri otrocih in mladostnikih, zaradi pretirane navezanosti na nove tehnologije še kako realna.
Novih tehnologij, naj bodo še tako umetno inteligentne, po napovedih znanosti kmalu morda čuteče in misleče, ne bi smeli razumeti kot bližnjico mimo socialnih vezi in pristnih medčloveških odnosov, ko na koncu ostanete samo še vi in vaš televizor. Družba 5.0 naj bi se s temi izzivi in problemi spopadala z osredotočenostjo na človeka v smislu človečnosti in odpornosti na tveganja in škodljiva ravnanja. Normativne rešitve s temeljnimi načeli oziroma pogoji preobrazbe v družbo 5.0 so že nakazane. Toda, kako odločevalce pripraviti do tega, da temeljna načela družbe 5.0 ponotranjijo in jih s pogledom, predvsem pa z lastnim zgledom »od spodaj navzgor« vgradijo v izhodiščne strategije, predpise in druge akte, ki so pod predpostavko odgovornosti in samoobvladovanja prav tako nenadomestljiv člen v evolucijski verigi industrije 4.0 in družbe 5.0.
Pogled od spodaj navzgor izvira iz srca in izkustva, ki ga vselej spremljajo čustva in občutki. Glede tega bi se morali odločevalci za nasvet odpraviti najprej k umetnikom, glasbenikom, književnikom in drugim ustvarjalcem lepih umetnosti. Z drugimi besedami, odločevalci bi morali poskrbeti za kulturno politiko in lastno politično kulturo. Umetniška ustvarjalnost pa jim z etiko narativa ob estetskih doživetjih že zdaj pripoveduje o moralni kulturi čustev in občutkov. Glede tega sem za nasvet povprašal Adija Smolarja. V pregovorno posvetni askezi in dobrosrčnosti mi je umetnik prijazno pojasnil, da za tovrstna besedila (kot je Bognedaj, da bi crknu televizor) zadošča že pozorno opazovanje in zdravorazumsko razmišljanje o vsakdanjem življenju ljudi ter o njihovih odnosih, pa tudi o dolgotrajnejših posledicah ravnanj tako posameznika kot družbe. To velja za kar precej njegovih pesmi: Lakota, Samo na en način, Ljudje pa pravijo, Vse je krasno, Opozicija, Prav zdaj, Če svet prijazen bi postal, Ajajaj Slovenija, Preventiva, Radi se imejte, Gremo v ilegalo, Vroči telefon, SPS, Nič nisi vreden, Brez dlake na jeziku itd.
Z naslovno dilemo na prehodu od industrije 4.0 k družbi 5.0 kaže, da o izbiri med revolucijo ali evolucijo zaenkrat (še) ne bo odločala umetna, ampak človeška inteligenca. Ključno vlogo bo poleg uporabne etike človečnosti hočeš nočeš spet imela politika s predpisi in uporabo prava v družbeni praksi. Pravni teoretiki in filozofi ugotavljajo, da pojem prava zajema vrsto nedoločenih, abstraktnih besed, ki so v vlogi pravnih standardov splošne in neodvisne od konkretnih razmer. Ta »neodvisnost« seveda ni in ne more biti absolutna, saj je pravo družbeni pojav, ki je v praksi odvisen od družbenih vrednot in vrlin ali kreposti odločevalcev. Z izkustvom take in drugačne uporabe prava na površje prejkoslej priplavajo še čustva in občutki ljudi (plebsa).
Izbira med evolucijo in revolucijo v dolgih obdobjih civiliziranja nikoli ni bila niti vnaprej predvidljiv niti povsem »racionalen« proces. Kadar so se tega procesa z nevzdržnim izkoriščanjem ljudi, družbe in narave polastile nečloveške prakse, se je redko kdaj zgodilo, tako kot v gibanju ludistov med industrijsko revolucijo 18. stoletja, da so ljudje iz nevednosti jurišali na stroje. Večinoma so bile nečloveške prakse v zgodovini človeštva glavni povod krvavih revolucij. Tudi s tega vidika bi veljalo ob bliskovitem naraščanju »ekosistemov« umetne inteligence in novih tehnologij, kolikor je temu sploh mogoče pripisovati lastnosti ekološkega, ko je na drugi strani opazen primanjkljaj človeškosti in človečnosti, razmišljati o dilemi revolucija ali evolucija industrije in družbe 5.0. Preobrazba v družbo 5.0 ni zamišljena kot »vzpon robotov«, temveč kot utrjevanje človečnosti spričo čedalje večjega prepada med tehnološkim in družbenim razvojem. Če bo gorečemu navdušenju nad »ekosistemi« umetne inteligence uspelo, da umetna zmaga nad človeško inteligenco, potem tudi človeka ne bo več.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe
