Slovenija ima vsaj dvajset lokacij z izvorom CO2

Svet išče možnosti za shranjevanje in zajem CO2, pri nas so primerne komunalne ČN, bioplinarne, pivovarne, večje kotlovnice.
Fotografija: Največ CO2 pri nas v ozračje oddata proizvodnja elektrike in toplote. FOTO: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Največ CO2 pri nas v ozračje oddata proizvodnja elektrike in toplote. FOTO: Jože Suhadolnik

Izpusti toplogrednih plinov (TGP) tudi na globalni ravni uhajajo izpod nadzora. Njihova koncentracija je lani presegla povprečje zadnjega desetletja, kar je nov neslavni rekord. Letos se trend v svetu nadaljuje. Slovenija je po zadnjih podatkih v 2019 v zrak emitirala 15,7 milijona ton CO2 ali dva odstotka manj kot leto prej. CO2 v skupnem deležu TGP pri nas sicer predstavlja več kot 80-odstotni delež.

Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije lanska koncentracija CO2 pomeni dobrih 413 delcev na milijon, kar v primerjavi s predindustrijsko ravnjo oziroma z drugo polovico 19. stoletja predstavlja 150-odstotno povečanje. Koncentracije metana so se v tem obdobju povečale 2,5-krat, koncentracije dušikovega oksida pa za 120 odstotkov. Glede na nacionalne zaveze držav o TGP bo svet v naslednjem desetletju v primerjavi z 2010 izpuste TGP še povečeval.

Skupni izpusti toplogredih plinov na prebivalca v 2018. INFOGRAFIKA: Umar
Skupni izpusti toplogredih plinov na prebivalca v 2018. INFOGRAFIKA: Umar

Lani se je za Slovenijo izteklo izvajanje operativnega programa TGP. Računsko sodišče, ki je pod drobnogled vzelo zmanjševanje izpustov TGP med 2013 in 2019, je v junija objavljeni reviziji ocenilo, da smo bili doseganju ciljev delno uspešni. Za obdobje do 2020 si namreč nismo zastavili dodatnih ciljev niti ukrepov za zmanjšanje izpustov TPG v tistih sektorjih, ki so vključeni v sistem trgovanja z izpusti; med temi je najpomembnejša energetika. Prek 70 odstotkov vseh izpustov TGP sta v 2018 v ozračje oddali proizvodnja elektrike in toplote. Njuni izpusti so se v 2019 glede na 2005 sicer zmanjšali skoraj za tretjino. Toda ne toliko zaradi učinkovitega zniževanja izpustov, temveč bolj na rovaš zaustavitve oziroma opuščanja dejavnosti pri nekaj največjih onesnaževalcih, to je na dveh blokih TEŠ, v nekdanji Termoelektrarni Trbovlje in cementarni Lafarge.

V 2018 je vsak Slovenec »pridelal« 8,5 tone CO2, kar je za desetinko manj od evropskega povprečja in kar štirikrat preveč, kot je še dobrodošlo za naše podnebje.

Kako izpuste CO2 zmanjšati?

Znanost intenzivno išče nove pristope in tehnologije za zajemanje in shranjevanje CO2 iz zraka. Kot pravi prof. dr. Nives Ogrinc, znanstvena svetnica na Odseku za znanosti o okolju Inštituta Jožef Stefan, trenutno obstajajo trije možni načini shranjevanja CO2: shranjevanje v geološke podlage, v globokomorske oceane ali po metodi industrijskega fiksiranja v anorganske karbonate. Slednje je najdražje. 

Največ skladišč CO2 se nahaja v Kanadi in ZDA, največ raziskav pa izvajajo Kitajci. Za najboljšo alternativno metodo shranjevanja CO2 v svetovnem merilu velja geološko shranjevanje. Ogrinova pojasnjuje: »Ocena je, da bi tak potencial ublažil skoraj 90 odstotkov CO2 industrijskega izvora; do leta 2030 je pričakovati, da se bo celotna emisija CO2 zmanjšala za desetino. Stroškovno je metoda učinkovita, saj tona obdelave CO2 v tehnologiji zajemanja in shranjevanja CCS  (ang. carbon capture and storage) stane 40 ameriških dolarjev. Prednost je v kasnejši uporabi za pridobivanje energije in goriva ter v povečanju delovnih mest.«

V Sloveniji so identificirali vsaj dvajset primernih lokacij z izvorom CO2 in primerno infrastrukturo, med njimi so tudi kotlovnice. FOTO: Roman Šipić
V Sloveniji so identificirali vsaj dvajset primernih lokacij z izvorom CO2 in primerno infrastrukturo, med njimi so tudi kotlovnice. FOTO: Roman Šipić

Omejitev pri tej metodi pa predstavljajo velike čistilne naprave. Investicija je tudi zelo draga. Predpostavka je, da bi shranjevanje CO2 električno energijo podražilo za 20 do 30 odstotkov. Ta tehnologija tudi ni primerna za transport in manjše izpuste.

Ali ima Slovenija možnosti zajemanja CO2?

Ogrinova pritrjuje: »Ena izmed perspektivnih komercialno dostopnih tehnologij je sinteza biometana iz ogljikovega dioksida (CO2) in vodika (H2). CO2 dobimo iz odpadnih plinov iz tehnoloških procesov, vodik pa pridobivamo z elektrolizo vode. Za proizvodnjo vodika uporabljamo energijo iz obnovljivih virov (OVE). Biometan lahko sintetiziramo v bioreaktorjih ali katalitsko. Proizvedeni biometan se po čiščenju distribuira v plinovodno omrežje. Tehnologija se imenuje P2G - power to gas.«

Trenutno je znotraj EU okrog 45 demonstracijskih postrojenj, v Sloveniji so identificirali vsaj dvajset primernih lokacij z izvorom CO2 in primerno infrastrukturo. Tako postrojenje bi proizvedlo en megavat električne energije. To so lahko komunalne čistilne naprave, ljubljanski RCERO, bioplinarne, pivovarne, večje kotlovnice ter lokacije z lastno proizvodnjo električne energije iz OVE.

Preberite še:

Komentarji: