ZN: Nasilje nad starejšimi je še vedno spregledano
Nasilje nad starejšimi je še vedno spregledano in ima daljnosežne posledice na psihično in fizično stanje starejših, ugotavlja poročilo, ki ga je za Združene narode (ZN) pripravila neodvisna strokovnjakinja Claudia Mahler. Države bi se morale na to perečo problematiko celostno odzivati in uveljaviti več področnih zakonov.
Organizacija ZN je poročilo objavila slab mesec pred razkritjem nedavnega primera nasilja nad starejšimi v Domu starejših občanov Trebnje, kjer je mladoletna dijakinja med opravljanjem počitniškega dela izvajala telesno nasilje nad varovanci, posnetke pa nato objavila.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da je ena od šestih starejših oseb doživela obliko nasilja. Večinoma gre za za dejanja nasilja, ki starejši osebi povzročajo škodo ali stisko. Ta vrsta nasilja pomeni kršitev človekovih pravic in vključuje fizično, spolno, psihološko in čustveno zlorabo, finančno in materialno zlorabo, zapuščanje, zanemarjanje ter resno izgubo dostojanstva in spoštovanja, navaja poročilo ZN.
Eden od najpogostejših virov nasilja nad starejšimi je starizem oziroma diskriminacija na podlagi kronološke starosti. Starizem se nanaša na predsodke, ki temeljijo na prepričanju, da je diskriminirana oseba zaradi kronološke starosti manjvredna od mlajših. »Stereotipi imajo ključno vlogo pri ohranjanju zlorab starejših oseb ter pri oviranju njihovega dostopa do ustrezne oskrbe in podpore ter marsikje tudi do dostopa do pravnih sredstev in odškodnin,« navaja poročilo.
Starizem je običajno prepleten tudi z drugimi oblikami diskriminacije, ki izvirajo iz predsodkov na podlagi spola, rase, narodnosti, invalidnosti, statusa migranta, spolne usmerjenosti in spolne identitete. Starejše osebe, ki so deležne večplastne diskriminacije pa pogosteje doživljajo finančno ali stanovanjsko negotovost in se tako pogosteje znajdejo v okoliščinah, v katerih se lahko pojavita nasilje in zanemarjanje.
Ključnega pomena pri preprečevanju nasilja nad starejšimi je po navedbah ZN oblikovanje ustreznih javnih politik za zaščito starejših, a avtorica v poročilu hkrati opozarja, da podatkov o nasilju nad starejšimi, na podlagi katerih bi lahko te politike učinkovito uveljavili, primanjkuje. Poročilo ugotavlja, da bi morale države, če bi želele zmanjšati pogostost nasilja nad starejšimi, razviti nacionalno protidiskriminacijsko zakonodajo, ki bi starizem postavila ob bok drugih oblik diskriminacije.
Države bi morale več pozornosti posvetiti tudi zbiranju podatkov, saj bi jim ti pomagali bolje razumeti družbeni položaj starejših. Ob tem pa bi se morale nanašati tako na javna kot tudi na zasebna okolja, saj je nasilje nad starejšimi močno razširjeno v institucijah in za vrati domovanj.
