Epidemija ošpic na naši južni meji?
Kje je zdrava pamet? Zaradi gibanj proti cepljenju, je vse več nevarnosti za širjenje nalezljivih in že pozabljenih bolezni.
Odpri galerijo
Na hrvaškem kar osem odstotkov predšolskih otrok (16 tisoč) ni cepljenih proti ošpicam in mumpsu. FOTO: Tadej Regent/DELO
Zagreb - Strahovi so se uresničili. Najprej je bil v začetku minulega tedna v Dubrovniku potrjen primer okužbe z ošpicami, zatem pa so iz podjetja Croatia Airlines konec tedna sporočili, da je bila zaradi iste bolezni hospitalizirana njihova stevardesa. Oddelek za oskrbo letal bo v vsako letalo namestilo zadostne količine zaščitnih mask, rokavic in dezinfekcijskega sredstva za roke, so še sporočili iz Croatia Airlines.
Vmes je prišlo na dan, da je pred kratkim v Zagrebu za nekoč že pozabljeno boleznijo zbolel dojenček. Zaradi različnih razlogov nihče od trojice ni bil cepljen. V normalnih okoliščinah sicer tega ne bi razglasili za epidemijo, toda glede na stanje v širšem kontekstu in ob vse močnejšem gibanju proti cepljenju je na Hrvaškem razlogov za skrb še kako veliko. V sosednji Srbiji so namreč zabeležili kar 3123 primerov okužbe z ošpicami, sedem ljudi – med njimi dva zdravstvena delavca – pa je zaradi te nevarne bolezni umrlo. Tudi tu med obolelimi ni bil nihče cepljen, prav tako pa ni zbolel nihče, ki je bil. Srbija je slabo precepljena predvsem zaradi sankcij, ki so jo svojčas zadele in je bil zato uvoz cepiva onemogočen.
Hrvaška s cepivom nima težav, a precepljenost vseeno iz leta v leto upada. Trenutno kar osem odstotkov predšolskih otrok (16 tisoč) ni cepljenih proti ošpicam in mumpsu. Stanje je še posebej kritično v Dubrovačko-neretvanjski županiji iz katere je tudi 33-letni Dubrovničan, ki se je kot kaže ošpic nalezel na Kosovu. V Dubrovniku je precepljenost padla na komaj 56 odstotkov, epidemiologi pa opozarjajo, da lahko v primeru padca pod 90 odstotkov sistem zaščite pred boleznimi razpade. V celotni Hrvaški trenutno znaša 88,9 odstotka.
Razlog za vse manjšo precepljenost otrok je predvsem v vse močnejšem proticepilskem gibanju. Nasprotniki cepljenja so privrženci britanskega zdravnika Andrewa Wakefielda, ki mu je bila zaradi neetičnega obnašanja in prevar odvzeta zdravniška licenca. Trdijo, da cepljenje ne samo da ne ščiti pred boleznimi, ampak povzroča avtizem, Guillain-Barréjev sindrom in multiplo sklerozo. Skratka, posledice cepljenja naj bi bile nevarnejše od možnih bolezni zaradi necepljenja. Svoje trditve pa podkrepijo še s trditvami, češ da je cepljenje v interesu multinacionalnih farmacevtskih podjetij, ki s tem »nekoristnim in škodljivim poslom na račun revežev iztisnejo velike vsote denarja«.
Ukinitev obveznega cepljenja je postalo tudi sestavni del programa antisemitskega in populističnega Živega zidu, ki bi lahko kaj kmalu postal druga politična sila v državi. V borbi proti cepljenju še posebej izstopa eden od vidnejših »živozidašev«, saborski poslanec Branimir Bunjac, ki naj bi bil med njimi najbolj izobražen, saj je na zagrebški Filozofski fakulteti doktoriral iz zgodovine. Dr. Bunjac je pred kratkim na faceboku povsem resno objavil spisek sestavin, ki se uporabljajo v cepivih. Med njimi so na primer »gensko spremenjeni virusi, splavljeni fetusi živali in ljudi, embriji črncev, razne vrste jajc, mišja kri in možgani ter kri, srca in ledvice različnih vrst živali (npr. opic, konjev, prašičev, ovc, zajcev in psov)«.
Medtem ko je Bunjičev »čarovniški kotel« pri večini zbudil posmeh, so veliko bolj »resni« nastopi »uglednih zdravnikov in znanstvenikov«, ki nasprotujejo cepljenju. Med njimi je tudi dr. Srećko Sladovljev, ki je sicer zaposlen na Zavodu za imunologijo(!). Do pred kratkim je Dubrovničane spodbujal k uporu proti cepljenju. Opominjal jih je, da je bil moto Dubrovniške republike »Libertas«. »Svobodni ljudje se sami odločajo. Dubrovničani so se odločili! Ošpic ni!« je triumfiral Sladovljev. Ko pa se je pokazalo, da so kljub temu nekateri zboleli, je biolog pozval, naj se deset cepljenih prostovoljcev okuži z ošpicami. Dokazati namreč želi, da med cepljenim in necepljenim človekom ni razlike v reakciji na bolezen. Njegov poziv še vedno velja.
Za slabo precepljenost Hrvatov se lahko zahvalimo tudi vse bolj razširjeni internetni medicini in »dr. Googlu«. Nezaupanje in prezir do klasične medicine in znanosti na splošno naraščata. Širok prostor alternativnim in samooklicanim zdraviteljem, ki so pogosto šarlatani, pa brez preverjanja in poizvedovanja dajejo tudi mediji. Na grozo stroke med njimi prednjači državna televizija. »Sam svoj zdravnik« postaja vedno bolj temeljno življenjsko načelo. Nikomur pa še ni padlo na pamet, da bi sam sebi popravljal zobe. Toda glede na razmere se nikoli ne ve.
Zdravniki oziroma javnozdravstvene ustanove zaenkrat na proticepilsko histerijo še nimajo pravega odgovora. Nekateri zahtevajo kaznovanje staršev, ki ne dajo cepiti otrok, drugi predlagajo, da bi jim v primeru bolezni odklonili zdravniško pomoč. Slišijo se tudi zahteve, da bi necepljenim otrokom onemogočili vpis v javne vrtce in šole, v zasebne pa bi lahko samo z dovoljenjem ostalih staršev. Razprava teče tudi o možnosti ukinitve otroškega dodatka necepljenim otrokom. Nihče pa ni resno prepričan v to, da bi vsi ti ukrepi prepričali trdoglave starše v nujnost cepljenja. Žalostno, a resnično je, da bo h krepitvi zavesti o nujnosti cepljenja pripomoglo šele naraščanje števila obolelih. To se je pokazalo tudi v dubrovniškem primeru. Po potrditvi okužbe z ošpicami je v dveh dneh naglo naraslo število cepljenih proti nevarni nalezljivi bolezni.
Vmes je prišlo na dan, da je pred kratkim v Zagrebu za nekoč že pozabljeno boleznijo zbolel dojenček. Zaradi različnih razlogov nihče od trojice ni bil cepljen. V normalnih okoliščinah sicer tega ne bi razglasili za epidemijo, toda glede na stanje v širšem kontekstu in ob vse močnejšem gibanju proti cepljenju je na Hrvaškem razlogov za skrb še kako veliko. V sosednji Srbiji so namreč zabeležili kar 3123 primerov okužbe z ošpicami, sedem ljudi – med njimi dva zdravstvena delavca – pa je zaradi te nevarne bolezni umrlo. Tudi tu med obolelimi ni bil nihče cepljen, prav tako pa ni zbolel nihče, ki je bil. Srbija je slabo precepljena predvsem zaradi sankcij, ki so jo svojčas zadele in je bil zato uvoz cepiva onemogočen.
Hrvaška s cepivom nima težav, a precepljenost vseeno iz leta v leto upada. Trenutno kar osem odstotkov predšolskih otrok (16 tisoč) ni cepljenih proti ošpicam in mumpsu. Stanje je še posebej kritično v Dubrovačko-neretvanjski županiji iz katere je tudi 33-letni Dubrovničan, ki se je kot kaže ošpic nalezel na Kosovu. V Dubrovniku je precepljenost padla na komaj 56 odstotkov, epidemiologi pa opozarjajo, da lahko v primeru padca pod 90 odstotkov sistem zaščite pred boleznimi razpade. V celotni Hrvaški trenutno znaša 88,9 odstotka.
Populistični Živi zid
Razlog za vse manjšo precepljenost otrok je predvsem v vse močnejšem proticepilskem gibanju. Nasprotniki cepljenja so privrženci britanskega zdravnika Andrewa Wakefielda, ki mu je bila zaradi neetičnega obnašanja in prevar odvzeta zdravniška licenca. Trdijo, da cepljenje ne samo da ne ščiti pred boleznimi, ampak povzroča avtizem, Guillain-Barréjev sindrom in multiplo sklerozo. Skratka, posledice cepljenja naj bi bile nevarnejše od možnih bolezni zaradi necepljenja. Svoje trditve pa podkrepijo še s trditvami, češ da je cepljenje v interesu multinacionalnih farmacevtskih podjetij, ki s tem »nekoristnim in škodljivim poslom na račun revežev iztisnejo velike vsote denarja«.
Ukinitev obveznega cepljenja je postalo tudi sestavni del programa antisemitskega in populističnega Živega zidu, ki bi lahko kaj kmalu postal druga politična sila v državi. V borbi proti cepljenju še posebej izstopa eden od vidnejših »živozidašev«, saborski poslanec Branimir Bunjac, ki naj bi bil med njimi najbolj izobražen, saj je na zagrebški Filozofski fakulteti doktoriral iz zgodovine. Dr. Bunjac je pred kratkim na faceboku povsem resno objavil spisek sestavin, ki se uporabljajo v cepivih. Med njimi so na primer »gensko spremenjeni virusi, splavljeni fetusi živali in ljudi, embriji črncev, razne vrste jajc, mišja kri in možgani ter kri, srca in ledvice različnih vrst živali (npr. opic, konjev, prašičev, ovc, zajcev in psov)«.
Medtem ko je Bunjičev »čarovniški kotel« pri večini zbudil posmeh, so veliko bolj »resni« nastopi »uglednih zdravnikov in znanstvenikov«, ki nasprotujejo cepljenju. Med njimi je tudi dr. Srećko Sladovljev, ki je sicer zaposlen na Zavodu za imunologijo(!). Do pred kratkim je Dubrovničane spodbujal k uporu proti cepljenju. Opominjal jih je, da je bil moto Dubrovniške republike »Libertas«. »Svobodni ljudje se sami odločajo. Dubrovničani so se odločili! Ošpic ni!« je triumfiral Sladovljev. Ko pa se je pokazalo, da so kljub temu nekateri zboleli, je biolog pozval, naj se deset cepljenih prostovoljcev okuži z ošpicami. Dokazati namreč želi, da med cepljenim in necepljenim človekom ni razlike v reakciji na bolezen. Njegov poziv še vedno velja.
Sam svoj zdravnik
Za slabo precepljenost Hrvatov se lahko zahvalimo tudi vse bolj razširjeni internetni medicini in »dr. Googlu«. Nezaupanje in prezir do klasične medicine in znanosti na splošno naraščata. Širok prostor alternativnim in samooklicanim zdraviteljem, ki so pogosto šarlatani, pa brez preverjanja in poizvedovanja dajejo tudi mediji. Na grozo stroke med njimi prednjači državna televizija. »Sam svoj zdravnik« postaja vedno bolj temeljno življenjsko načelo. Nikomur pa še ni padlo na pamet, da bi sam sebi popravljal zobe. Toda glede na razmere se nikoli ne ve.
Zdravniki oziroma javnozdravstvene ustanove zaenkrat na proticepilsko histerijo še nimajo pravega odgovora. Nekateri zahtevajo kaznovanje staršev, ki ne dajo cepiti otrok, drugi predlagajo, da bi jim v primeru bolezni odklonili zdravniško pomoč. Slišijo se tudi zahteve, da bi necepljenim otrokom onemogočili vpis v javne vrtce in šole, v zasebne pa bi lahko samo z dovoljenjem ostalih staršev. Razprava teče tudi o možnosti ukinitve otroškega dodatka necepljenim otrokom. Nihče pa ni resno prepričan v to, da bi vsi ti ukrepi prepričali trdoglave starše v nujnost cepljenja. Žalostno, a resnično je, da bo h krepitvi zavesti o nujnosti cepljenja pripomoglo šele naraščanje števila obolelih. To se je pokazalo tudi v dubrovniškem primeru. Po potrditvi okužbe z ošpicami je v dveh dneh naglo naraslo število cepljenih proti nevarni nalezljivi bolezni.
