»Kim Džong Un« je že v Singapurju
Severna Koreja in ZDA: pojem denuklearizacije se nanaša na eno državo in enega človeka.
Odpri galerijo
Howard X, Avstralec kitajskega rodu, ki je zelo podoben Kim Džong Unu, v parku Merlion v Singapurju pozdravlja mimoidoče. FOTO: Reuters
»Hej, Donald, sem že v Singapurju, čakam te!« je iz Levjega mesta sporočil lažni Kim Džong Un, Avstralec kitajskega rodu. Njegovo pravo ime je Howard X, njegovo največje bogastvo pa je zdaj to, da je neverjetno podoben severnokorejskemu voditelju.
Postrigel se je kakor Kim, oblečen je kot on, ima enake okvirje očal in naravno okrogel trebuh, zato je zadnje dni vzbujal pozornost med prebivalci in v najtežjo politično igro, ki jo igrajo prek Tihega oceana, vnesel toliko humorja, kolikor ga potrebujemo za zdravo razumevanje paradoksa, od katerega je odvisen mir v svetu.
Samooklicani dvojnik Kim Džong Una se je pojavil že na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer je v ledeni dvorani dražil severnokorejske navijačice in razveseljeval preostale gledalce. Že takrat je bil odsev pozitivnega ozračja, zaradi katerega sta Koreji stopili pod skupno zastavo, zato je tudi zdaj za mnoge njegova navzočnost v Singapurju dobro znamenje. Morda se bosta pravi Kim Džong Un in pravi ameriški predsednik Donald Trump vendarle sestala čez dva tedna, kakor so napovedovali.
Pravzaprav je to precej verjetno. Kimov najbližji sodelavec Kim Jong Čol, ki ga mediji predstavljajo kot »nekdanjega najvišjega vohuna«, ker je vodil vojaško protiobveščevalno službo, je že odpotoval v Washington, kjer se bo z ameriškimi predstavniki pogovarjal o dnevnem redu na srečanju voditeljev. In to čeprav so ga pravkar uvrstili na vrh črnega seznama Severnih Korejcev, ki so jim ZDA zaradi zdaj očitno neveljavnih sankcij prepovedale stopiti na ameriško ozemlje.
Hkrati je v Singapur poletel Kim Čang Son, ki mu južnokorejski mediji pravijo »Kim Džong Unov butler«, ker v severnokorejski partijski hierarhiji opravlja naloge osebe, ki mu vodja najbolj zaupa, zato je njegov »supertajnik«. Ko so ga novinarji odkrili na letališču in vprašali, zakaj potuje v Singapur, je odgovoril v slogu Howarda X: »Da bi se igral.«
Če se bosta Kim in Trump res sestala in bo srečanje prišlo v zgodovino kot prvi dan, ko se bo začel proces denuklearizacije Korejskega polotoka, bo za popolno odstranitev severnokorejskega jedrskega orožja moralo miniti od deset do 15 let, so povedali znanstveniki, ki so obiskali jedrska oporišča v Severni Koreji. V tem dolgem obdobju bo treba znati sobivati s Kimovim režimom in prav zato, da bi jim to uspelo, bi ZDA lahko obnovile in posodobile svojo navzočnost na Korejskem polotoku.
Toda kolikor očitnejša bo zapletena korejska denuklearizacija, toliko intenzivnejša bo kitajska nuklearizacija. Kitajska vsak mesec izvede najmanj pet simuliranih jedrskih poskusov, so zatrdili v poročilu kitajske akademije za inženirsko fiziko, elitne ustanove za proučevanje in razvoj orožja v Mianyangu v pokrajini Sečuan.
Odkar je Kitajska 16. oktobra 1964 preizkusila svojo prvo atomsko bombo, je do zdaj izvedla 45 poskusov, kar je precej manj od več kot tisoč poskusov, kolikor so jih ZDA izvedle po letu 1945. Kitajska je – tako kot ZDA – podpisnica sporazuma o popolni prepovedi jedrskih poskusov, vendar ga ni nikoli ratificirala, kar velja tudi za ZDA. Verjetno ga niti nikoli ne bo.
Azijska sila celo razvija novo generacijo jedrskega orožja, in čeprav se že od devetdesetih let prejšnjega stoletja izogiba eksplozijam, kakršne je do pred kratkim izvajala Severna Koreja, njeni znanstveniki uporabljajo rezultate prejšnjih jedrskih poskusov, na podlagi katerih superračunalniki pridobivajo podatke za simulacije ekstremne toplote, pritiska in udarnih valov, kakršne ustvarja prava bomba. Takšne poskuse izvajajo z večfaznimi plinskimi topovi in jedrskim materialom, kakršnega potrebujejo za sestavo bombe, in to počnejo v podzemnih jedrskih oporiščih, ki so jih izkopali v gorah. Iz notranjosti gore blizu Mianyanga je takšne eksplozije slišati najmanj enkrat na teden.
Toda to ne pomeni, da je Kitajska prehitela ZDA pri razvoju jedrskega orožja, pravi profesor Wang Chuanbin iz kitajskega državnega laboratorija za napredne tehnologije sintetičnih materialov v Wuhanu. Zaradi prednosti, ki jo je pridobila med številnimi nekdanjimi dejanskimi poskusi, Amerika še naprej vodi v tej nesrečni tekmi, ki je zdaj samo še intenzivnejša. Zaradi sedanjih razmer v severovzhodni Aziji, Vzhodno- in Južnokitajskem morju, na Korejskem polotoku in tajvanskem otoku si Kitajska ne more privoščiti, da bi na področju oboroževanja zaostajala za ZDA.
Pri nekaterih novih tehnologijah, razvitih v zadnjih nekaj letih, ima Kitajska po mnenju strokovnjakov že prednost pred ZDA. To velja predvsem za nadzvočna letala in umetno inteligenco ter novo generacijo atomskih bomb, ki so precej manjše od klasičnih in neprimerljivo natančnejše, tako da bi jih lahko uporabljali tudi za taktične naloge, denimo za uničevanje podzemnih zaklonišč, saj bi pri tem nastalo šibko radioaktivno sevanje.
Bela hiša je zaprosila za odobritev načrtov o tem, da bi namenila 1200 milijard dolarjev za posodobitev jedrskega orožja. To pomeni, da bo tudi kitajska država vložila vsaj toliko denarja v raziskave in razvoj strateškega in taktičnega jedrskega orožja.
Najbolj nevarno je to, da se že zapira začarani krog: ZDA posodabljajo jedrsko orožje, menda zaradi Rusije, Kitajska zaradi ZDA, Indija zaradi Kitajske, Pakistan zaradi Indije, nato se vrstni red obrne – Indija zaradi Pakistana, Kitajska zaradi Indije, Rusija zaradi vseh, ZDA zaradi Rusije in zaradi same sebe.
Znotraj tega kroga vsakdo določi svojo rdečo črto. Kitajska opozarja Američane na črto politične samostojnosti, kadar ti pošljejo vojaške ladje v Južnokitajsko morje, Filipini grozijo, da bodo začeli vojno s Kitajsko, če bo ta začela enostransko izkoriščati naravna bogastva okoli spornih otokov, Indija je pripravljena na vse, Rusija pa si misli svoje.
Toda denuklearizacijo zdaj povezujemo samo s Severno Korejo. Vse druge države so to besedo izbrisale iz slovarja in se še naprej nuklearizirajo. To ne pomeni, da bodo pritisnile na jedrski sprožilec, takoj ko se bodo zaostrile napetosti v regiji. Toda dobro je vedeti, o čem govorimo, kadar govorimo o denuklearizaciji. Samo o Kim Džong Unu. In to o tistem pravem, ki ga vse velesile poskušajo spremeniti v nekaj, kar bi bilo podobno Howardu X. V dobrohotnega, smešnega, neoboroženega in lažnega diktatorja.
Postrigel se je kakor Kim, oblečen je kot on, ima enake okvirje očal in naravno okrogel trebuh, zato je zadnje dni vzbujal pozornost med prebivalci in v najtežjo politično igro, ki jo igrajo prek Tihega oceana, vnesel toliko humorja, kolikor ga potrebujemo za zdravo razumevanje paradoksa, od katerega je odvisen mir v svetu.
Samooklicani dvojnik Kim Džong Una se je pojavil že na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer je v ledeni dvorani dražil severnokorejske navijačice in razveseljeval preostale gledalce. Že takrat je bil odsev pozitivnega ozračja, zaradi katerega sta Koreji stopili pod skupno zastavo, zato je tudi zdaj za mnoge njegova navzočnost v Singapurju dobro znamenje. Morda se bosta pravi Kim Džong Un in pravi ameriški predsednik Donald Trump vendarle sestala čez dva tedna, kakor so napovedovali.
Pogovori o dnevnem redu
Pravzaprav je to precej verjetno. Kimov najbližji sodelavec Kim Jong Čol, ki ga mediji predstavljajo kot »nekdanjega najvišjega vohuna«, ker je vodil vojaško protiobveščevalno službo, je že odpotoval v Washington, kjer se bo z ameriškimi predstavniki pogovarjal o dnevnem redu na srečanju voditeljev. In to čeprav so ga pravkar uvrstili na vrh črnega seznama Severnih Korejcev, ki so jim ZDA zaradi zdaj očitno neveljavnih sankcij prepovedale stopiti na ameriško ozemlje.
Hkrati je v Singapur poletel Kim Čang Son, ki mu južnokorejski mediji pravijo »Kim Džong Unov butler«, ker v severnokorejski partijski hierarhiji opravlja naloge osebe, ki mu vodja najbolj zaupa, zato je njegov »supertajnik«. Ko so ga novinarji odkrili na letališču in vprašali, zakaj potuje v Singapur, je odgovoril v slogu Howarda X: »Da bi se igral.«
Če se bosta Kim in Trump res sestala in bo srečanje prišlo v zgodovino kot prvi dan, ko se bo začel proces denuklearizacije Korejskega polotoka, bo za popolno odstranitev severnokorejskega jedrskega orožja moralo miniti od deset do 15 let, so povedali znanstveniki, ki so obiskali jedrska oporišča v Severni Koreji. V tem dolgem obdobju bo treba znati sobivati s Kimovim režimom in prav zato, da bi jim to uspelo, bi ZDA lahko obnovile in posodobile svojo navzočnost na Korejskem polotoku.
Denuklearizacija proti nuklearizaciji
Toda kolikor očitnejša bo zapletena korejska denuklearizacija, toliko intenzivnejša bo kitajska nuklearizacija. Kitajska vsak mesec izvede najmanj pet simuliranih jedrskih poskusov, so zatrdili v poročilu kitajske akademije za inženirsko fiziko, elitne ustanove za proučevanje in razvoj orožja v Mianyangu v pokrajini Sečuan.
Odkar je Kitajska 16. oktobra 1964 preizkusila svojo prvo atomsko bombo, je do zdaj izvedla 45 poskusov, kar je precej manj od več kot tisoč poskusov, kolikor so jih ZDA izvedle po letu 1945. Kitajska je – tako kot ZDA – podpisnica sporazuma o popolni prepovedi jedrskih poskusov, vendar ga ni nikoli ratificirala, kar velja tudi za ZDA. Verjetno ga niti nikoli ne bo.
Azijska sila celo razvija novo generacijo jedrskega orožja, in čeprav se že od devetdesetih let prejšnjega stoletja izogiba eksplozijam, kakršne je do pred kratkim izvajala Severna Koreja, njeni znanstveniki uporabljajo rezultate prejšnjih jedrskih poskusov, na podlagi katerih superračunalniki pridobivajo podatke za simulacije ekstremne toplote, pritiska in udarnih valov, kakršne ustvarja prava bomba. Takšne poskuse izvajajo z večfaznimi plinskimi topovi in jedrskim materialom, kakršnega potrebujejo za sestavo bombe, in to počnejo v podzemnih jedrskih oporiščih, ki so jih izkopali v gorah. Iz notranjosti gore blizu Mianyanga je takšne eksplozije slišati najmanj enkrat na teden.
Toda to ne pomeni, da je Kitajska prehitela ZDA pri razvoju jedrskega orožja, pravi profesor Wang Chuanbin iz kitajskega državnega laboratorija za napredne tehnologije sintetičnih materialov v Wuhanu. Zaradi prednosti, ki jo je pridobila med številnimi nekdanjimi dejanskimi poskusi, Amerika še naprej vodi v tej nesrečni tekmi, ki je zdaj samo še intenzivnejša. Zaradi sedanjih razmer v severovzhodni Aziji, Vzhodno- in Južnokitajskem morju, na Korejskem polotoku in tajvanskem otoku si Kitajska ne more privoščiti, da bi na področju oboroževanja zaostajala za ZDA.
Prednost pred ZDA
Pri nekaterih novih tehnologijah, razvitih v zadnjih nekaj letih, ima Kitajska po mnenju strokovnjakov že prednost pred ZDA. To velja predvsem za nadzvočna letala in umetno inteligenco ter novo generacijo atomskih bomb, ki so precej manjše od klasičnih in neprimerljivo natančnejše, tako da bi jih lahko uporabljali tudi za taktične naloge, denimo za uničevanje podzemnih zaklonišč, saj bi pri tem nastalo šibko radioaktivno sevanje.
Bela hiša je zaprosila za odobritev načrtov o tem, da bi namenila 1200 milijard dolarjev za posodobitev jedrskega orožja. To pomeni, da bo tudi kitajska država vložila vsaj toliko denarja v raziskave in razvoj strateškega in taktičnega jedrskega orožja.
Najbolj nevarno je to, da se že zapira začarani krog: ZDA posodabljajo jedrsko orožje, menda zaradi Rusije, Kitajska zaradi ZDA, Indija zaradi Kitajske, Pakistan zaradi Indije, nato se vrstni red obrne – Indija zaradi Pakistana, Kitajska zaradi Indije, Rusija zaradi vseh, ZDA zaradi Rusije in zaradi same sebe.
Znotraj tega kroga vsakdo določi svojo rdečo črto. Kitajska opozarja Američane na črto politične samostojnosti, kadar ti pošljejo vojaške ladje v Južnokitajsko morje, Filipini grozijo, da bodo začeli vojno s Kitajsko, če bo ta začela enostransko izkoriščati naravna bogastva okoli spornih otokov, Indija je pripravljena na vse, Rusija pa si misli svoje.
Toda denuklearizacijo zdaj povezujemo samo s Severno Korejo. Vse druge države so to besedo izbrisale iz slovarja in se še naprej nuklearizirajo. To ne pomeni, da bodo pritisnile na jedrski sprožilec, takoj ko se bodo zaostrile napetosti v regiji. Toda dobro je vedeti, o čem govorimo, kadar govorimo o denuklearizaciji. Samo o Kim Džong Unu. In to o tistem pravem, ki ga vse velesile poskušajo spremeniti v nekaj, kar bi bilo podobno Howardu X. V dobrohotnega, smešnega, neoboroženega in lažnega diktatorja.
