V nadaljevanju preberite: 

»Vojaško življenje se je zame začelo maja 2022, ko sem dajal prvo pomoč ranjenim vojakom. Prenašati sem moral tudi trupla tistih, ki so podlegli ranam. Najprej sem mislil, da je v vojni vse premočrtno: da gre samo za življenje in smrt. Danes mislim drugače. Vojna je samo še ena oblika človeškega življenja z vsemi njegovimi značilnostmi, smehom in solzami, ljubeznijo in ljubosumjem, lenobo, pogumom in strahom.«

Te besede je julija lani zapisal Jehor Firsov, vojak v ukrajinski vojski. V eseju je opisal prizor iz Niu Jorka, ukrajinske vasi, ki leži med Bahmutom in Avdijivko oziroma le nekaj kilometrov od prve bojne črte, kjer že vse od leta 2014 potekajo oboroženi spopadi. Hodil je po ulici, ko je nekaj sto metrov stran od njega eksplodirala granata. Kot je bil navajen, se je takoj vrgel na tla. Šele čez nekaj sekund je dvignil glavo in opazil starejšega moškega, ki je s šopkom tulipanov v roki sedel na klopi. Eksplozija ga ni prav nič vznemirila. »Zakaj naj bi se vrgel na tla?« Jehorju je pojasnil, da bi se potem težko znova postavil na noge, pa še obleko bi si umazal. »Če me bo zadelo, me bo pač zadelo,« je sklenil in odpihnil prah z rož, namenjenih za njegovo ženo, ki se je tega dne vračala iz Kostjantinivke. Bila je na obisku pri hčerki. Tam je zdaj znova mirno, je skorajda povsem ravnodušno ugotavljal Jehorjev sogovornik, čeprav je bilo nekaj mesecev prej med napadom na to mesto ubitih šest ljudi.