Ko bi vsaj bil Medved Pu

Če bi leta 2001 kdo rekel, da bosta takratni ameriški predsednik George W. Bush in njegov kitajski kolega Jiang Zemin čez 19 let videti kot resna svetovna voditelja, bi se mu gotovo na ves glas smejali in rekli, da ni pri zdravi pameti.

Po terorističnem napadu na ZDA, ki ga zdaj imenujemo »11. september«, se je zdelo, da je svetovno prizorišče v rokah najmanj nadarjenih politikov s preveč napakami, da bi jim lahko zaupali. Bush je pozival k vojni in delil svet po načelu »z nami ali proti nam«, Jiang pa je skozi ogromna štirikotna očala gledal, kako bi se lahko izognil ameriškemu protiterorističnemu viharju. Oba sta delovala, kot da nimata ideje, kako voditi človeštvo, a sta se kljub vsemu dogovorila o razdelitvi interesnih območij. Kdo bi si mislil, da bosta zdaj videti kot državnika z vizijo – v primerjavi s sedanjim parom. Donald Trump in Xi Jinping sta komaj kaj več kot karikaturi, ki v trenutku, ko svet tako potrebuje dosledno in odgovorno ravnanje velesil, kažeta, kako je, kadar takšnega vodstva ni.

Usklajeno s skupnim spoznanjem

Xi se je ta teden resda hotel ponuditi kot zanesljiv partner. Po telefonu se je pogovarjal s številnimi državniki. Najprej s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in britanskim premierom Borisom Johnsonom, pred tem s španskim kraljem Filipom VI. in brazilskim predsednikom Jairom Bolsonarom, nato še s kanclerko Angelo Merkel in poljskim predsednikom Andrzejem Dudo. Vsem je ponudil kitajske izkušnje s koronavirusom in pozval k sodelovanju pri ustvarjanju cepiva in zdravil proti covidu-19.



Voditelje držav, zbrane v klubu G20, je Xi v četrtek med vrhunskim srečanjem, ki je potekalo prek videokonference, opozoril, da »virus ne pozna meja«, zato mora svet proti virusu delovati usklajeno s skupnim spoznanjem, da je treba preseči omejitve, »odpraviti carine in ovire ter pomagati pri nemotenem trgovinskem pretoku«.

V primerjavi s Trumpom je kitajski predsednik v resnici deloval kot globalist širokih razsežnosti. Ko sta končno prišla do telefona, je bila edina dobra novica, da sta se vzdržala obtožb o poreklu epidemije. Ameriški predsednik ni več vztrajal, da je človeštvo zbolelo za »wuhanskim virusom«, kitajski vowditelj pa ni omenil kolesarja iz reprezentance ameriške vojske, ki se je menda lani jeseni udeležil vojaških športnih iger v Wuhanu in na kitajska tla prinesel koronavirus, ki so ga ustvarili v ZDA.

Vse drugo, kar sta se Trump in Xi pogovarjala, je bilo podobno mlačni vodi. Ne le da ni bilo mogoče prepoznati iskrene pripravljenosti na sodelovanje med najmočnejšima voditeljema, temveč je bilo v zraku na obeh straneh tudi pričakovanje, da si bo prav zaradi pandemije ena oziroma druga stran priborila prednost v tekmi, ki jo očitno nameravata nadaljevati.

Odgovornost za svet, kakšnega sta naredila

Ko se je Xi leta 2014 sestal s takratnim ameriškim predsednikom Barackom Obamo, se je na družbenih omrežjih pojavila risbica z Medvedom Pujem in tigrom iz filma Christopherja Robina. Ta primerjava je bila takoj cenzurirana. Vsi filmi o Medvedu Puju so na Kitajskem prepovedani. Xi ne prenaša humorja. »Prijateljstvo« med njim in Trumpom bi morali postaviti v kakšen drug kontekst (Trump vsekakor ne spominja na tigra). Pravzaprav bi bilo čudovito, če bi bil kitajski voditelj vsaj dobrodušni medved, ki bi znal stopiti na čelo človeštva ter pokazati pot do cepiva, zdravila in izhoda iz pandemične katastrofe.

Dva najmočnejša moža znova stojita nasproti teroristom, le da so ti tokrat nevidni. Nevarnejši. In se ne ozirajo na religijo in ideologijo. Kdaj bosta Xi in Trump dojela, da smo zakorakali v nepričakovano novo obdobje? Naj vsaj najdeta animirani film, ki bo ugajal obema, in prevzameta odgovornost za svet, ki sta ga ustvarila s skupnimi močmi.