Poljska še vedno v njegovem srcu

»Poljska ni evropski bolnik,« je včeraj na varšavski univerzi v nastopu v čast dnevu ustave povedal predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ki je sedanjo poljsko oblast obtožil, da se najvišjega pravnega akta v državi spomni le enkrat na leto, preostale dneve pa deluje v nasprotju z njim.

Letos ni čas za spremembe na vodilnih položajih v Evropski uniji le zaradi bližajočih se volitev v evropski parlament, nekateri politiki bodo morali oditi preprosto tudi zato, ker se jim izteka mandat. Eden od njih je 62-letni Donald Tusk, ki zdaj že drugič vodi evropski svet, a konec novembra letos se bo moral posloviti. Ker se nekdanji dvakratni premier Poljske in predsednik nekoč vladajoče stranke Državljanska platforma še ne namerava upokojiti, se v javnosti že zdaj pojavljajo vprašanja, kaj bo počel politik, ki je na bojni nogi s sedanjimi poljskimi oblastmi. Zato ni čudno, da je njegov včerajšnji nastop na varšavski univerzi vzbudil veliko zanimanja in vsakovrstnih domnev, še preden se je Tusk pojavil pred avditorijem.

Poljaki jeseni na volišča

Letos jeseni namreč ne bo le čas, da si Tusk najde novo službo, hkrati bodo potekale tudi volitve v oba domova poljskega parlamenta. Ko so februarja javnomnenjske raziskave pokazale, da obstaja možnost za spremembo na oblasti, če bi šest opozicijskih strank družno nastopilo na volitvah, se je Tusk takoj vključil v politično borbo in sodržavljane pozval, naj tako kot leta 1989, ko so ljudje zmagali v boju proti komunizmu, tudi zdaj dokažejo, da lahko premagajo oblast, ki hoče še bolj omejiti državljanske pravice in državo za več generacij odriniti na rob EU.



A po sedanjih anketah ni velikih obetov, da bi se oblast zamenjala. Prej nasprotno: če bi bile volitve danes, bi absolutno vladajoča stranka Zakon in pravičnost, ki jo vodi »sivi kardinal« poljske politike Jarosław Kaczyński, dobila še nekaj glasov več kot pred štirimi leti, nekdanja Tuskova stranka pa bi spet izgubila nekaj parlamentarnih sedežev. Prednost vladajoče stranke je skoraj dvakratna, saj bi zanjo glasovalo okoli 40, za Državljansko platformo pa le nekaj več kot 20 odstotkov Poljakov.

Nemški kandidat in ruski zarotnik

Med privrženci sedanjih oblasti »evropski birokrat« Tusk ni pretirano priljubljen. Ko si drzne na spletnih omrežjih kritizirati početje vladajoče stranke, ki jo označuje za novodobne boljševike, ga ostro napadajo in zmerjajo z narodnim izdajalcem. Kakšen trn v peti je za Varšavo, se je pokazalo na začetku leta 2017, ko je bila Poljska edina država, ki je glasovala proti temu, da bi njen nekdanji predsednik vlade še enkrat postal predsednik evropskega sveta. »Zdaj vemo, da je EU pod berlinskim diktatom,« je po glasovanju takratni poljski zunanji minister Witold Waszczykowski ponovil besede svojega šefa Kaczyńskega. Ta ima do »nemškega kandidata« tudi neizmerno osebno zamero, saj ga skupaj z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom šteje za sokrivca, če že ne naročnika »umora« njegovega brata Lecha, predsednika poljske države, ki je leta 2010 izgubil življenje v letalski nesreči nad ruskim mestom Smolensk.