Pregled tedna: Vladavina muh ali kdo je Faust med politiki

»Resnica je, da je bila resnica vedno izpodbijana ideja,« je lani v eseju Resnica, laži in književnost, ki je bil objavljen v reviji The New Yorker, zapisal veliki pisatelj Salman Rushdie. »Kako lahko po eni strani trdimo, da je postala moderna stvarnost nepreklicno večdimenzionalna, razcepljena in razdrobljena, po druga strani pa, da je stvarnost zelo konkretna stvar, nesporni niz stvari, ki so takšne in takšne ter ki jih je treba obraniti pred napadi oziroma iskreno povedano, stvari, ki niso takšne, kot jih prikazujejo, denimo, administracija premiera Modija v Indiji, posadka brexita v Veliki Britaniji in predsednik ZDA?«

Kako naj se, se sprašuje Rushdie, upremo tej najhujši strani spleta kot »vzporednega vesolja, v katerem v medsebojnem sožitju drug ob drugem obstajajo pomembni podatki in popolne smeti«? In ne trdi, da ima on popoln odgovor, opozarja pa, da je v takšnih trenutkih vedno pomagala književnost.

»Mi (književniki) lahko veliko naredimo za to, da se bodo ljudje v teh časih radikalnega nestrinjanja strinjali o tistih resnicah, ki obstajajo od nekdaj, to pa so resnice, ki zadevajo človeško naravo,« pravi Rushdie.
 

Melania in Kim

Letno zasedanje voditeljev držav ali vlad držav, zbranih v skupini, imenovani G7, ki je tokrat potekalo v francoskem mestu Biarritzu, se je končalo s tiskovno konferenco gostitelja Emmanuela Macrona in ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Med številnimi vprašanji, o katerih se sedem velikih nikakor ni moglo uskladiti, sta bila tudi jedrska programa Irana in Severne Koreje.

Trump ni pokazal nikakršne pripravljenosti za odpravo sankcij proti Iranu, kar je vznejevoljilo Macrona, po drugi strani pa je dajal vedeti, da ga niti najmanj ne spravljajo v slabo voljo severnokorejska testiranja novih raket, kar pa je opazno vznemirilo japonskega premiera Šinza Abeja.

In ko je govoril o omenjenih dveh državah, je Trump spet izrekel nekaj komplimentov voditelju Kim Džong Unu ter poudaril, da ga je »zelo dobro spoznal«, nato pa dodal, da ga je »spoznala tudi prva dama in mislim, da bi se strinjala z menoj, da je to mož na čelu države z ogromnimi potenciali«.

Melania Trump je pri tem malce nagnila glavo in zožila veke, kot bi hotela moža vprašati, o čem pravzaprav govori … iz Bele hiše pa so takoj pojasnili, da prva dama ni nikoli spoznala severnokorejskega voditelja, da pa se »predsednik s svojo ženo pogovarja o številnih stvareh, vključno s podrobnostmi njegove trdne povezanosti s Kim Džong Unom, in čeprav ga prva dama ni nikoli srečala, ima predsednik občutek, da ga tudi ona dobro pozna«.



Ergo ■ Je Trump v Biarritzu lagal tudi o tem? Ali je morda malce pomešal vzporedne stvarnosti in si iz tiste neobstoječe izposodil na videz nedolžen argument za trditev, ki nekaj pomeni v tej drugi sferi. Ameriški predsednik si je namreč med vrhunskim srečanjem »izmislil« celo vrsto stvari in nič od tega ni bil zgolj lapsus. Med drugim je, denimo, trdil, da je njegove funkcionarje po telefonu dvakrat poklical »namestnik kitajskega voditelja« in prosil za nadaljevanje trgovinskih pogajanj.
Kitajci stvari niso komentirali. Že zdavnaj so se namreč odločili Trumpa obravnavati kot naravno nesrečo. Preprosto čakajo na to, da mine.

Kar zadeva resnico in laž, pa imajo visoki kitajski funkcionarji drugačen slog tolmačenja stvarnosti. Kot Zhuang Zi, ki je sanjal, da je metulj, ko se je prebudil, pa ni bi nič več povsem prepričan o tem, ali je človek, ki je sanjal, da je metulj, ali je metulj, ki pravkar sanja, da je človek. Tako je tudi Kitajska sanjala, da je velika sila.
 

Gospodar muh

Lastniki prodajaln v največjem pakistanskem mestu Karačiju so v ponedeljek zaman mahali z rokami, brisačami in časopisi ter poskušali odgnati oblake muh, ki so v gostih rojih prekrivale stene, tla in razstavljeno blago ali sedale po ljudeh. Dr. Simin Džamali, izvršna direktorica ene največjih bolnišnic v tem mestu, trdi, da v svoji dolgi karieri še nikoli ni videla takšnega navala žuželk.

Domnevajo, da je vladavina muh posledica zaostale deževnice, ki ni imela kam odtekati z ulic, smeti, ki se tudi sicer kopičijo po ulicah, in ostankov živali, žrtvovanih med nedavnim muslimanskim praznikom. Hrana na stojnicah mestne tržnice je bila prekrita z najlonom, a ljudje v glavnem niso ničesar kupovali zaradi strahu pred morebitnimi okužbami z boleznimi, ki jih lahko prenašajo muhe.

Območni politiki so sprožili akcijo »Očistimo Karači«, vendar v velemestu s 15 milijoni ljudi, ki vsak dan zavržejo 12.000 ton odpadkov, to ni zgolj problem smeti, temveč tudi infrastrukture, ki vse težje sledi povečevanju števila prebivalcev, podnebnim spremembam in sodobnemu življenjskemu slogu.



Ergo ■ Karači me je ta teden spomnil na roman britanskega Nobelovega nagrajenca Williama Goldinga Gospodar muh. Delo, ki je bilo objavljeno leta 1954, spremlja skupino dečkov, ki preživijo letalsko nesrečo in se znajdejo na nenaseljenem otoku v Tihem oceanu. Med njimi se takoj pojavijo vodja, njegov zvesti pomagač in opozicija. V romanu se nato razvija rivalstvo med Ralphom, ki vztraja pri spoštovanju sprejetih pravil, in Jackom, ki ga vodi želja po oblasti, celotna zgodba pa je umeščena v kontekst pomena pravne države in zapletenosti človeške narave. Fantje na samotnem otoku trpijo, kot je to ob neki priložnosti dejal Golding, »za strašno boleznijo, ki se imenuje – biti človek«.

Muhe so tudi v tem romanu – tako kot v Karačiju – odposlanke demona zla, ki najeda civilizacijo, načenja pravila vedenja in v družbo vnaša bolezen. A muhe so pogosto podobne tudi majhnim črnim resnicam, ki so pobegnile izpod plašča civilizacijske laži, da bi prenašale nalezljivo izprijenost človeka, v kateri se objemata in spopadata tisto najlepše in tisto najbolj umazano, ki v enaki meri sestavljata človeško bitje.
 

Borisi in parlamenti

»Cinični populist po imenu Boris je na sumljivi pravni in moralni podlagi razpustil parlament. To se je zgodilo jeseni 1993. V Moskvi,« je v sredo nekdo zapisal na facebooku in spomnil na potezo Borisa Jelcina pred 26 leti. To se je zgodilo, potem ko si je ta Boris prisegel, da bo »v postsovjetski Rusiji v 500 dneh ustvaril tržno gospodarstvo«. In to se ni zgodilo. Ko je opozicija od njega zahtevala, naj prevzame odgovornost, je nad parlament poslal vojsko in ga razpustil.

»To je, seveda, drugačen Boris, a obstaja nekaj podobnosti v načinu, na katerega vodi politiko,« je že prejšnji mesec dejal evropski komisar za zdravstvo Vytenis Andriukaitis, ko je Borisa Jelcina primerjal z Borisom Johnsonom na dan, ko je slednji postal britanski premier. »Veliko nerealnih obljub, ignoriranje gospodarskih logik in razumnih odločitev. Takšne poteze so vodile k avtokratski ustavi in utrle pot Vladimirju Putinu. Danes imamo v Rusiji oligarhe, psevdotržno gospodarstvo, regulirano in nadzorovano psevdodemokracijo. In Putinov avtoritarizem. Upajmo, da se to ne bo zgodilo tudi z Borisom Johnsonom.«



Ko je Johnson v sredo razpustil britanski parlament oziroma od kraljice zahteval, naj za pet tednov ustavi delo zakonodajnega telesa, je bila to poteza, ki jo Financial Time primerja z eksplozijo bombe pod ustavnim aparatom Združenega kraljestva. »Gospod Johnson morda ni tiran, je pa izvedel nevarni precedens,« piše omenjeni časopis. »On in klika okoli njega, ki si je izbrala to revolucionarno pot, bi morala paziti, da se jim ne bi uresničilo tisto, kar si želijo.«

Ergo ■ Jasno je, zakaj se je britanski Boris odločil za ta korak: zaradi istih razlogov kot njegov ruski soimenjak si nikakor ne želi tega, da bi ga zakonodajalci ovirali na poti k lažni uresničitvi lažnih obljub. Tokrat gre, seveda, za brexit. A posledice bi utegnile biti precej širše in dolgoročnejše od kaotičnega odhoda ene najmočnejših držav stare celine iz Evropske unije. Britanska demokracija je dobila smrtonosni udarec. In zdaj je vprašanje, kdo ji lahko reši življenje. Morda Shakespeare in njegov princ Falstaf, ki princu Halu v trenutku, ko ta razkrije vse njegove laži, prepričljivo reče: »Mar ni resnica resnica?«
 

Smrt v Papui

V Papui in Zahodni Papui vre že skoraj dva tedna. Demonstranti, ki so zasedli ulice teh dveh pokrajin, zahtevajo neodvisnost od Indonezije. V četrtek je bilo v spopadu s policijo ubitih najmanj šest demonstrantov in en pripadnik varnostnih sil. Neredi so izbruhnili, potem ko se je na spletu pojavil video posnetek, na katerem policisti papuanske študente zmerjajo z »opicami« in »psi«. Okoli 50 papuanskih študentov je v sredo v indonezijskem glavnem mestu Džakarti protestiralo s to isto zahtevo: neodvisnost.

Papuanci se etnično in kulturološko razlikujejo od večine preostalega prebivalstva te države z okoli 270 milijoni prebivalcev, več kot 300 etničnimi skupinami in več kot 700 jeziki. Papua je bila nekdaj nizozemska kolonija, del Indonezije pa je postala leta 1969 na podlagi referenduma, ki so ga izpeljali pod pokroviteljstvom Združenih narodov. Velik del Papuancev je prepričanih, da je bil referendum neveljaven, njegov rezultata pa lažen. Vse od takrat obstaja gibanje Svobodne Papue. Papuansko območje je razdeljeno na dve pokrajini (Papuo in Zahodno Papuo), ki uživata nekoliko večjo avtonomijo od preostalih indonezijskih pokrajin.



Ergo ■ Dogajanja na otoku Nova Gvineja (na katerem leži tudi neodvisna država Papua Nova Gvineja) kažejo to, o čemer piše Salman Rushdie. Zgodovina je velika resnica in prav tako velika laž. Zgodovina zabeleži velike dogodke, kot je prihod Nizozemcev ali njihov odhod z otoka, posamezniki pa zanjo najpogosteje niso zgodovinska dejstva. Ali bodo demonstracije v Papui in Zahodni Papui zaznamovali kot »upor« (proti neodvisni državi) ali kot »vstajo« (za svobodo), je odvisno od tega, kako se bo zgodovina dogovorila z Džakarto.

Pomembno je brati papuanske pisatelje. V avtobiografiji Deset tisoč let v enem življenju Albert Maori Kiki opisuje svoje otroštvo, ki ga je preživljal v napol nomadskem plemenu, in nato svojo vključitev v svet belih ljudi. Kdaj bi kakšnemu Evropejcu padlo na pamet, da bi razmišljal o tem, kaj je evropski kolonializem prinesel narodom, ki so živeli povsem drugačno življenje in imeli povsem druge resnice od naših?
 

Preprosta resnica

Vrednosti na borzah po vsem svetu so ta teden nihale navzdol in navzgor – odvisno od odtenka Trumpovega glasu, ko je govoril o trgovinskih pogajanjih s Kitajsko, odvisno od vzdušja, v katerem je kitajska vojska spreminjala posadko garnizije v Hongkongu, odvisno od napadov na demokracijo, ki jih izvaja britanski Boris, odvisno od razpleta italijanske politične krize. Borznih indeksov niso zanimale papuanske zahteve po neodvisnosti in niso niti trenili, ko se je ameriški predsednik zlagal, da Melania dobro pozna severnokorejskega voditelja.

Ergo ■ Realnost je pravzaprav umetna tvorba, izdelana iz zmesi pričakovanj in perspektive zaslužka, ovite v prozorno predvidljivost racionalnega izračuna v službi kapitala. Mar to pomeni, da je resnica povsem preprosta, laž pa zapeljivo pisana? Točno tako. Zato ima prav Rushdie. Umetnost lahko pomaga pri ustvarjanju novega konsenza o tem, katera resnica je resnica in katera laž laže tudi o laganju. In nato bomo prepoznali, kdo je Faust med politiki.