Poletov potep: Oglejmo si romansko rotundo v Selu

Goričko kot severni del Prekmurja ponuja veliko raznovrstnosti v smislu zgodovine, arhitekture, etnologije… Za tokratni potep sem se odločil, da obiščem osrčje Goričkega, vasico znano po cerkvici iz 13. stoletja, imenuje se rotunda.

Cerkev sv. Nikolaja v Selu stoji v vasi Selo na dnu selanske doline na vzhodnem Goričkem. Je edinstvena opečna romanska rotunda v Sloveniji. Po svoji kulturno-zgodovinski pričevalnosti je cerkev romanska rotunda iz prve polovice 13. stoletja. Vizitacijski zapiski iz leta 1698 poročajo, da so jo zgradili templarji. Vendar je bila ta zgodnje srednjeveška stavba v letih 1845 in 1846 bistveno prezidana.  Provincialno izhodišče za materialni nastanek Selanske rotunde daje tej stavbi poleg turniškega in domanjševskega primera sloves najstarejše stavbe v Sloveniji. 

Do leta 1864 je v apsidi selanske rotunde stal poznogotski krilni oltar iz okrog leta 1490, a je bil nato prenesen v Budimpešto. Rotundni prostor najprej ni bil poslikan in ga je oživljala le prosevajoča opečna struktura. Že v prvi polovici 14. stoletja pa je bila za staro osnovo poslikana severna stena pod kupolo z motivi Poklona treh kraljev. Gre za zgodnjegotski risarski stil, katerega značilnost je široka črna risba, zapolnjena s ploskovno izrabo barv. Težnje po slikarskem modeliranju še ni zaznati. Okrog leta 1400 je bila vsa notranjščina znova prevlečena s tanko plastjo ometa in poslikana. Na severni steni se je ponovil ikonografski prizor Treh kraljev, medtem ko je na južni steni naslikano nadaljevanje Pasijona, ki se pričenja v spodnjem pasu kupole. 

 

Koze v dolini pri Selu

 

Ta pas loči od vrha kupole naslikana cikcakasta tračna ornamentika. Centralno mesto na vrhu kupole zavzema čez ves obok razpeta elipsasta mavrična avreola (mandorla), v kateri se nahajata sv. Trojica in Kristus. Izven mandorle so razporejeni simboli evangelistov. V spodnjem pasu kupole se v pravokotnih poljih zvrščajo prizori iz Kristusovega trpljenja, ki se nato nadaljujejo v logičnem zaporedju na spodnjem delu stene. Ciklus pasijona se prične tik nad vhodnim oknom s prizorom Kristusa v predpeklu, ki ga nakazuje poosebljena pošast z Adamom v žrelu. Stilno sodijo te slikarije v gotski idealistično-plastični stil. Spodnji del stene z nišami je bržkone poslikal drug mojster. Vidijo se še ostanki svetniških figur, ki pa so razen nekaterih, (cerkveni patron sveti Nikolaj, sveta Doroteja, sveta Marjeta, sv. Magdalena) skoraj povsem uničene. V bližini cerkvice, ob turistično informacijskem centru Selo, pa se nahaja vpisna skrinjica in žig razširjene slovenske planinske poti. Na najvišji točki Sela, le ta se nahaja precej nad rotundo sv. Nikolaja pa se nahaja evangeličanska cerkev.

Zapuščeni hlev v Selanski dolini v Fokovcih

V sami dolini je nekaj zapuščenih kmetij in kar me je ob vsakem obisku doline razveseli, tudi ena obnovljena domačija, upajmo, da  jih bo sčasoma več. In da bo veselje še večje… obnovljena domačija je last nekega ljubljančana, torej so tudi širše po Sloveniji našli ta čudoviti kotiček naše pokrajine. Tu veje neki, kakor jaz temu pravim, čarni nasmeh z milino in spokojnostjo življa. V dolini najdemo tudi nasade predvsem jabolk, prevladujejo pa travniki in nekaj zelo skrbno obdelanih polj. Za obisk teh prostorov nekoliko oddaljenih od rotunde pa je potrebno treking kolo, tudi pešačenje lahko nudi čudovite trenutke.

Zapuščena domačija pri rotundi

Kako prikolesariti v Selo? Goričko je dokaj prepleteno s cestami, tako asfaltnimi, kakor tudi makedamskimi. In niti niso tako slabe, kakor se verjetno zmotno misli. Vsaj po mojem mnenju. Ker je tokratni potep namenjen predvsem turistom, popotnikom, kateri obiščejo Prekmurje, bom vzel za izhodišče Moravske Toplice, kjer so tudi oboje term, torej Terme 3000 in Terme Vivat. Vozili se bomo samo po asfaltu, razen nekaj sto metrov, kajti sama rotunda leži bolj na samem ob gozdičku, sicer blizu vasi, vseeno pa do tja ne vodi asfaltna cesta.

Sadovnjak v Fokovcih v Selanski dolini

Nad Moravskimi Toplicami se začne goričko hribovje in to je naša smer. Dokaj hitro, po kakšnem kilometru in pol se pojavi Rumičev breg, marsikateri obiskovalec Prekmurja ga tudi pozna po znani gostilni, kakor se pogosto zahaja tudi na hrano izven term. Na majhnem križišču zavijemo levo oz. se držimo prednostne ceste, ker je tako veliko bolj enostavno priti na izhodišče proti Selu. Pred sabo bomo imeli dober kilometer dokaj položnega vzpona proti Rumičevem bregu. Na vrhu sledi dokaj strm, kratek spust in takoj kratek in strm vzpon. Z dobrim zaletom… se daleč pride brez večjega naprezanja. Sama cesta ni ravno prometna, tudi kakšna vožnjica za kratek čas vštric ni smrtni greh. Na križišču gremo ravno, vendar pozor – na prednostno cesto. Levo imamo smer za Mursko Soboto, na samem križišču je tudi kar solidna gostilna z dobro hrano. Kot izhodišče za krajši potep na pijačo izven term… zelo primeren cilj.

 

Rotunda v Selu

Zapustimo manjši gozd in odpre se nam lep razgled na sosednje hribčke, na vasico Fokovci. Tu v eni grapi imam destinacijo za nabiranje zelišča za čaj, vendar o tem kdaj drugič. Pot skozi vasico ni dolg, naslednja vas je Selo in smo praktično na cilju. Vmes je križišče, kjer je smerokaz za Vučjo Gomilo. Če bi kdo omagal… tu je najkrajši in najlažji povratek v Moravske Toplice.

Smo v Selu, desno imamo gostilno z dokaj natančnim imenom, »K Rotundi«. Sledi spust kakšnih petdeset višinskih metrov, držimo se glavne ceste in ne desno ne smemo zapeljati, sledimo samo glavni cesti, se zapeljemo preko mostička in na levi že zagledamo manjši turistični kiosk, zavijemo ostro levo in po kakšnih dvesto metrih in po makadamu… smo pri cerkvici. Kolikor vem, se je potrebno za ogled notranjosti najaviti, drugače pa ne bo nič napak, če se jo obide, pofotografira, še posebej, če nam narava ponudi »ozadje življenja«, mislim na predvsem kopaste oblake.

Čarni nasmeh preteklosti, zapuščeni...

Treba se bo vrniti, predlagam, da se vrnemo na glavno cesto, nadaljujemo desno malce kontra nazaj v hrib in pod vrhom zavijemo ostro levo, proti Čikečki vasi oz. po madžarsko Chekesfa-ju, kar pomeni, da smo na dvojezičnem območju. Po manjšem vzpončku sledi spust iz Sela sledi spust proti omenjeni vasici, pri Motvarjevcih (Szentlaszlo) zavijemo desno proti Dobrovniku, Dobronaku po madžarsko. Kraj Motvarjevci je postal znan po zdrahah zaradi gradnje bioplinarne, ampak to je druga in za nas nezanimiva zgodba. Naša pot nas vodi naprej proti vasici Kobilje, ki pa nima dvojezičnega krajevnega napisa, saj je kraj kot ena slovenska enklava sredi dvojezničnega območja. Iz same vasi vodita dve cesti na vzpetino nad vasjo, po spustu pa prikolesarimo v že prej omenjeni Dobrovnik.

Obnovljena butanca nad Kobiljem

Od Dobrovnika do samih Moravskih Toplic nas nato čaka še kakšnih 10 km kolesarjenja, lahko po glavni cesti oz. ob njej speljani novi kolesarski stezi do konca vasi Strehovci, dalje pa je treba skoraj do konca pač po srednje prometni cesti. Tej cesti se lahko tudi izognemo, če v Bogojini zavijemo desno, gremo mimo gramoznice in na koncu gozdička zavijemo desno. Od tu Moravskih Toplic ne moremo zgrešiti, saj se ob izhodu iz vasi Mlajtinci že od daleč vidi kompleks zgradb samih term z tobogani.

Skupno na tem kolesarskem potepu naredimo okrog 45 km in manj kakor 300 višinskih metrov. Torej pot primerna praktično za vsakogar.