Premalo ogljikovih hidratov pomeni premalo energije

Vnos OH naj bo čim bolj prilagojen presnovnim potrebam posameznika.
Fotografija: Bioloških zakonitosti samo s svojimi idejami ne moremo obrniti po svojih željah. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Bioloških zakonitosti samo s svojimi idejami ne moremo obrniti po svojih željah. FOTO: Shutterstock

Pogled na vlogo ogljikovih hidratov, posebno v obliki enostavnih sladkorjev, v povprečni klinični praksi, javnem zdravju in, seveda, internetni medicini, je na splošno negativen. Nekoliko jih skuša iz nenaklonjene perspektive preusmeriti športna prehrana, kjer si brez ustreznega vnosa ogljikovih hidratov dobrega zdravja in vrhunske zmogljivosti ne zmoremo predstavljati.

image_alt
Tole se zgodi, če dlje časa jeste premalo

Najprej na splošno o ogljikovih hidratih (OH), glukozi in odpornosti proti učinkom hormona inzulina. Glukoza, fruktoza in galaktoza so glavni enostavni sladkorji, ki se iz bolj ali manj kompleksnih oblik OH, ki jih pojemo s hrano, iz prebavil absorbirajo v kri in nato prek jeter uporabijo v telesu. Glede na delovanje presnove je glukoza najpomembnejši enostavni sladkor za telo. To seveda ne pomeni, da druga dva enostavna sladkorja nimata svoje biološke vloge, se bomo pa v tem prispevku posvetili glukozi.

Naš organizem je kritično odvisen od zunanjega vnosa glukoze, kajti njene zaloge v telesu so v primerjavi z zalogami beljakovin in maščob skoraj zanemarljivo majhne. Zato se takrat, ko je organizem v krizi z njeno preskrbo, na primer v obdobju lakote ali stresnega stradanja pri različnih bolezenskih stanjih, prilagodi in skuša preživeti tako, da jo uporablja samo za tiste presnovne poti, ki so skoraj absolutno odvisne od preskrbe z glukozo.

Zato uporablja sicer na prvi pogled nelogično pot, kot je ustvarjanje odpornosti proti učinkom hormona inzulina, ko z zaviranjem njene uporabe in tako tudi oksidacije za pokrivanje energijskih potreb poskuša zagotoviti glukozo za pomembne presnovne poti, ki so odvisne od nje. Ob tem je še večji paradoks, da je ravno odpornost proti učinkom hormona inzulina tudi bolezenski vzorec, ki je praviloma v ozadju sladkorne bolezni tipa 2. Zato je na primer pri vsakem nastanku bolezenskega vzorca sladkorne bolezni tipa 2 ugotoviti tudi, katere fiziološke spremembe so v ozadju te bolezni pri posamezniku.

image_alt
Motnje hranjenja pri športnikih: ozdravljivo, ni pa preprosto

Pogosto za nekoga rečemo: »Bil je operiran, zbolel je za to ali ono boleznijo, potem je dobil pa še cuker.« S tem po navadi mislimo, da so se mu ob drugih bolezenskih težavah pojavili tudi problemi zaradi povišanega krvnega sladkorja. Ti so lahko prehodni, na primer po operativnem posegu, in kasneje izzvenijo ali pa ostanejo in tudi napredujejo, hkrati z drugimi zdravstvenimi težavami. V tem, drugem primeru se srečamo s tipično zgodbo jajca in kure, ki za razumevanje zahteva medicinsko znanje. Zato bom primer biološke potrebe po glukozi skušala prikazati na primerih iz fizioloških stanj, ki so povezana z odraščanjem in zorenjem organizma, ter problemu povišanega krvnega sladkorja pri operativnem posegu.

Rast in razvoj

Tipična obdobja, ko so v človeškem življenju povečane potrebe po glukozi, so obdobja rasti in odraščanja. Na primer pri rasti v puberteti, spremembah presnove v nosečnosti in pri laktaciji je prisotna fiziološka oblika odpornosti proti učinkom hormona inzulina, kajti glukoza je v teh situacijah ključni substrat za proliferacijo celic in regulacijo tako imenovanega redoks potenciala celic, ki je ključen za stabilnost presnove. Še bolj se potreba po glukozi kot anabolnem substratu in zagotavljanju redukcijskih ekvivalentov izraža pri bolezenskih stanjih.

Glukoza in bolezenska stanja

Klasičen primer, ki osvetljuje potrebe po glukozi v presnovnih procesih, so bolezenska stanja, ki potrebujejo operativni poseg. Poleg osnovnega obolenja, ki že samo lahko vodi do povečane odpornosti proti učinkom hormona inzulina, se zaradi operativnega posega in še zlasti po njem močno povečajo potrebe po glukozi. Pa ne samo zato, ker sama operacija in celjenje ran zahtevata veliko energije od telesa, temveč tudi zato, ker veliko glukoze zahtevajo številne hitro deleče se celice, ki so v ozadju stresnega odziva, in druge, ki sodelujejo pri celjenju ran.

image_alt
Hrana, ki ubija raka

Med ključne porabnike glukoze za izgradnjo novih celic v obeh primerih spadajo številne celice imunskega sistema. Zato je na osnovi znanstvenih spoznanj o stresu kirurškega posega že dolgo v smernicah za prehransko pripravo na operativni poseg uporaba sladkornih napitkov z maltodekstrinom v zadnjih urah pred operacijo.

V raziskavah so namreč potrdili opisani koncept o anabolnem učinku glukoze in prikazali, da je pri uporabi sladkornih napitkov pred operacijo po operativnem posegu manj odpornosti proti učinkom inzulina ali po domače »manj povišanega cukra«. Tudi pri diabetikih! Pa še drugih pooperativnih težav je manj, pri pacientih se hitreje »popravi« presnovni stres po operativnem posegu in z manj zapleti okrevajo. To je torej tipična ilustracija navideznega paradoksa, da vnos sladkorja v pravem času dela manj bolezensko povišanega sladkorja, torej je odpornost proti inzulinu manjša. Še enkrat ponavljam, pogosto tudi pri diabetikih tipa 2.

Klasičen primer, ki osvetljuje potrebe po glukozi v presnovnih procesih, so bolezenska stanja, ki potrebujejo operativni poseg. FOTO: Shutterstock
Klasičen primer, ki osvetljuje potrebe po glukozi v presnovnih procesih, so bolezenska stanja, ki potrebujejo operativni poseg. FOTO: Shutterstock

Od bolezni do športa

Ker pa večina, ki bere te vrstice, k sreči ne potrebuje operativnega posega, ampak je športno aktivna, si podobno biološko zadevo najlaže predstavlja tako, da pomisli, kako bi bilo, če bi se na (presnovni) stres maratona pripravili brez OH. Nezadosten vnos OH vodi do nezadostne preskrbe telesa z glukozo pri stresu zaradi maratonskega teka. To po bližnjici vodi do povečane odpornosti proti inzulinu. Telo namreč glukozo nujno potrebuje za preživetje in izvajanje presnovnih zahtev ob teku.

image_alt
Dodaten vnos beljakovin zaradi telesne dejavnosti

Da lahko pri nezadostnem vnosu glukoze sploh deluje, si jo mora priskrbeti iz svojih virov za tvorbo glukoze. To so najpogosteje aminokisline iz mišic. Zato se začne razgrajevati. Dobesedno! Organizma v tem primeru prav nič ne zanima, kako hitro bo nekdo tekel, na vsak način se trudi preživeti stres telesnega napora in vse, kar spada zraven. Tisto, kar v praksi vidimo, sta slabši tekmovalni rezultat in večja pojavnost poškodb in bolezni.

Bioloških zakonitosti namreč samo s svojimi idejami ne moremo obrniti po svojih željah. Pravzaprav bi lahko rekli, da si telo da prvo pomoč, da zadovolji svoje potrebe kar samo! To v prevodu pomeni, da kadar mu v določeni situaciji s prehrano ne zagotovimo tistega, kar dejansko potrebuje, skuša to rešiti samo po bioloških zakonitostih presnove. Da bi bilo telo manj v stiski, so nam danes pri telesni dejavnosti v veliko pomoč smernice o športni prehrani.

Zato te tudi ne govorijo o velikem ali majhnem vnosu OH, temveč o takšnem, ki ga telo potrebuje glede na tip, intenzivnost in trajanje napora. V prvi vrsti so vedno namenjene predvsem temu, da se zaščiti zdravje. Potem lahko vadiš in tekmuješ. Zelo poučna je na primer raziskava, ki je jasno prikazala, da so imeli gorski tekači z relativno visokim vnosom OH takrat, ko so jih najbolj potrebovali (med tekom), najmanj poškodb mišic po naporu.

Kje smo in kam gremo?

Novejša spoznanja o pomembni vlogi glukoze kot anabolnega substrata so seveda v kulturi skorajda sovražnega razmišljanja do OH zelo zanimiva. Še posebno ker se zdi, da je zadosten vnos glukoze verjetno vsaj toliko pomemben kot vloga beljakovin v anabolnih procesih. Še dodaten razlog za ta pogled ponujajo spoznanja s področja relativnega energijskega pomanjkanja pri športu ali RED-S, ki kažejo na nastanek globalne hormonske disfunkcije, kadar vnos OH okoli telesne dejavnosti ni zadosten in nato ne ostane dovolj energije in tudi glukoze za osnovne celične funkcije, regeneracijo in rast.

image_alt
Prehrana rekreativca in prehranska dopolnila

Še več, raziskave jasno nakazujejo, da je energijski izkoristek oksidacije glukoze pri stresnih stanjih (telesni napor, bolezensko stanje) optimalen le takrat, kadar je vnos OH (torej vira glukoze) tolikšen, da zagotovi tudi potrebe za anabolne, torej neenergijske presnovne poti glukoze.

To razumevanje vloge glukoze v telesu seveda še dodatno oddaljuje smiselnost uporabe kakršnih koli superživil, prehranskih dopolnil, kaj šele diet z majhnim, srednjim ali velikim vnosom OH za izboljšanje zdravja. Vnos OH naj bo čim bolj prilagojen presnovnim potrebam posameznika. Da te ugotovimo, je potrebna klinično naravnana prehranska obravnava in na njeni podlagi narejen strateški načrt za vnos OH in seveda tudi drugih hranil.

Komentarji: