Uravnavanje telesne mase, tretji del

Na bolezenske posledice debelosti vplivajo številni, zapleteni in močno prepleteni telesni in psihični dejavniki, ki oblikujejo zdravje posameznika (in družbe).

 

Zamaščen posameznik ali družba?

O posledicah nezdravega kopičenja maščevja na zdravje posameznika se v okviru javnega zdravja veliko govori. V primerjavi z drugimi problemi prehranskega stanja se količinski vidik številke kilogramov telesne mase na tehtnici (zaradi neznanja?) pretirano poudarja. Na to opozarjajo tudi snovalci zdravstvenih politik na evropski ravni.

Pred nekaj meseci sem bila na evropski konferenci, na kateri je angleški lord v predavalnici angleškega nacionalnega centra za raziskave raka v Cambridgeu poudaril, da je bil pred svojo bolezensko izkušnjo tudi on del »zamaščene« nacionalne prehranske politike.
Angleški humor postane še bolj duhovit, ko politik iz lastne bolezenske izkušnje končno dojame pasti nekritičnega pobijanja debelih številk. V najbolj bizarni obliki pobijejo lastnika teh številk. Zanimivo (in značilno) je bilo, da predstavnikov našega ministrstva za zdravje na tem srečanju ni bilo. Niso imeli časa – v nasprotju z evropskimi kolegi …

 

Problem debelosti je vedno večplasten

Pomembna plast je kontekst vzročnega pojavljanja drugih boleznih (srčno-žilnih, sladkorne, rakastih obolenj in drugih). Ni pa edina. Večplastni problem lahko rešujemo le, če hkrati in smiselno poskušamo obvladati vse plasti. Še vedno močno zapostavljamo druge vidike, ki so enako ali pa še bolj pomembni za življenje posameznika, na primer vidik stigmatizacije tistih, ki jim tehtnica kaže preveč kilogramov.



Tako se problemu telesne samopodobe velikokrat pridruži problem socialne samopodobe in neredko se vse skupaj izraža še v profesionalnem ali akademskem življenju posameznika. »Reševanje« debelosti tako vodi v edino »tolažbo«, ki marsikomu ostane in je povezana s hrano in odnosom do nje.

To tudi ne skrajšuje čakalnih vrst, še manj izjemno pomanjkljiva uporaba spoznanj sodobne (personalizirane) medicine na področju obvladovanja bolezenskega spektra debelosti. Kliničen, k dejanskim zdravstvenim problemom posameznika naravnan zdravstveni ukrep je nujen za uravnoteženje javnozdravstvenih ukrepov za obvladovanje debelosti. Ti bi močno pripomogli tudi k skrajševanju čakalnih vrst zaradi potencialno ugodnega vpliva na najrazličnejše zdravstvene probleme, a vsaj za zdaj ministra za zdravje niso popolnoma nič zanimali.

Zdi se celo, da minister še slišati ni hotel zanje, zato se zaenkrat, tako kot za številne probleme v tej državi, dozdeva, da bodo strokovna prizadevanja ostala na ravni zgodbe ponesrečenega zakona, ko se problem dveh išče samo v enem.
Včasih tudi napačnem.

 

Kaj sploh je »škodljivo« maščevje?

Razen tistih, ki so obsedeni z »visokomaščobno dieto«, in tistih, ki dovolijo, da jim jih v različne dele telesa implantira kozmetična industrija z najrazličnejšimi postopki, večine maščobe kaj veliko ne zanimajo. Številni jih ne marajo ne na sebi ne na krožniku. Mati narava pa verjetno gleda in se čudi, kaj delamo z nečim, kar je del nas in je pomembno za številne funkcije v telesu.



Maščobnih celic oziroma tipov maščobe je več, najbolj znano je tako imenovano belo in rjavo maščevje. A ne gre samo za tip maščevja, njegove molekularne in biološke karakteristike, bolj je pomembno, da razumemo, kako so bolezenski problemi kopičenja maščevja povezani s tako imenovano adipozopatijo ali bolezenskim iztirjenjem maščobnega tkiva.
Patološko funkcioniranje maščobnega tkiva je vsekakor lahko povezano z njegovim nenormalnim (količinsko in lokacijsko) kopičenjem, ni pa to edini dejavnik, ki določa vpliv maščevja na posameznikovo zdravje.

Izredno pomemben je tudi vpliv (ne)aktivnosti, genetike, vnetnega stanja v telesu (s starostjo smo vedno »bolj vneti«), motene presnove drugih hranil in v končni fazi moten odnos (angl. disfunctional cross-talk) med maščobnim tkivom in drugimi organi. Leta 2018 je skupina kolumbijskih in brazilskih avtorjev za obravnavo debelosti predlagala patofiziološki model, ki adipozopatijo obravnava kot triumvirat motenega ravnovesja različnih organokinov: miokinov, hepatokinov in adipokinov.

Poenostavljeno bi ta model lahko poimenovali motnja regulacije presnove zaradi snovi, ki se sproščajo iz mišic predvsem pri telesni aktivnosti in po njej (miokini), iz jeter (hapatokini) in maščevja (adipokini).

Zdi se torej, da bo za razumevanje sodobne obravnave dejanske škodljivosti maščobnega tkiva pri posamezniku res bistveno bolj potrebno poznavanje presnovnih značilnosti vsakega posameznika, ki ga zdravimo zaradi adipozopatije.


***
doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr.med.,
je zdravnica, specialistka anesteziologije, intenzivne in perioperativne medicine ter terapije bolečine, ustanoviteljica in vodja enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu in predsednica slovenskega ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano.

Je tudi zdravnica slovenskih olimpijskih reprezentanc in svetuje o pravilni športni prehrani. Tudi sama se ukvarja s športom, udeležila se je več triatlonov, teče, kolesari in plava.