Vlado Kreslin in proteini
Pretiran vnos beljakovin zaradi hkratne stimulacije hormonov, glukagona in inzulina, prispeva k razvoju sladkorne bolezni tipa 2. Energijsko pomanjkanje pa lahko to presnovno nevarnost še poslabša.
Vlado Kreslin je leta 1987 zapisal: »Saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse, da nikdar ne izveš, da so (zmaji) samo papir …«
Boljšega uvoda za drugi del zapisov o proteinih v naši reviji si ne morem predstavljati. Da boste laže razumeli, bo dober uvod zadnji zapis, kako se zvrti ob pogledu s proteinske višine v prejšnji številki Poleta, ki ga poganja kisik. Vlado Kreslin v nadaljevanju pesmi sicer obljublja smehljaje in objeme, kar je sicer tudi pri bolezenskih stanjih dobra praksa, a mnogokrat malo prepozna. Mi pa se bomo danes najprej ukvarjali s papirnatimi zmaji.
Razen prodajalcev proteinov vam odgovorov na to, koliko beljakovin popolnoma natančno potrebujete, verjetno ne zna dati nihče. Natančnejše spremljanje, kako potekata izgradnja in razgradnja proteinov v telesu, za vsak dan za praktično (domačo) uporabo še ni doseglo niti stopnje plenic. Na drugi strani pa zamujamo s prenosom že dokaj dobro preizkušenih metod iz laboratorijev v klinično prakso.
Vnos proteinov je namreč – klinično gledano – lahko zelo močna podporna ali terapevtska metoda izboljšanja presnovnega stanja posameznika. Danes se zavedamo tako hudih negativnih posledic premajhnega vnosa beljakovin na razvoj proteinske nedohranjenosti in vpliva na izgubo mišične mase kot tudi neželenega vpliva pretiranega vnosa na presnovne funkcije. Zato smo brez strokovnega kliničnega pregleda lahko hitro v stiski, kaj narediti oziroma koliko proteinov pojesti, da bo njihova količina na krožniku in drugače pravilno umerjena. Nihče si namreč ne želi izgube mišic in, ne boste verjeli, recimo pospešenega razvoja sladkorne bolezni tipa 2.
Kaj pravijo priporočila za zdrave odrasle
Strokovni konsenz za minimalni prehranski vnos (kakovostnih) beljakovin, ki naj bi zadostil presnovnim potrebam povprečnega odraslega zdravega posameznika, je 0,6 g na kg telesne mase na dan (g/kg/d). Predvidevam, da gre za moškega ... Ker pa vsi seveda nismo enaki in ker izkoristek beljakovin ni vedno stoodstoten, so strokovnjaki ugotovili, da vnos 0,8 g/kg/d pri 97,5 odstotka lahko prepreči premajhen vnos beljakovin in njegove posledice. Predvsem izgubo mišične mase.
Poudarjam: gre za priporočila za zdrave odrasle, ne stare, ne bolnike in ne pri športni aktivnosti. Tudi priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je 0,83 g/kg/d. Ob tem naj še dodam, da je za zagotovitev pozitivne beljakovinske (dušikove) vrednosti potreben tudi zadosten energijski vnos. Pri premajhnem vnosu energije z ogljikovimi hidrati in maščobami je tudi 0,83 g/kg/d beljakovin premalo, da bi pokrile potrebe telesa.
V okviru splošnih priporočil so določili tudi delež beljakovin v prehrani za vzdrževanja zdravja, in sicer od 10 do 30 odstotkov vnesenih hranil. To je zelo velik razpon. Prav tako več kot 15-odstoten delež proteinov v prehrani hitro pripelje do večjih prehranskih vnosov, kot je 0,8 g/kg/d.
Krožnik odrasle zdrave osebe
Vemo, da stalno povišana raven aminokisline v krvi zaradi absorpcije iz proteinov iz prebavil (ki smo jih pojedli) ne omogoča optimalne stimulacije proteinske sinteze. Naše telo deluje tako, da se bolj odziva na boluse proteinov. To v prevodu pomeni, da naj bi zaužili z vsakim obrokom približno 20 do 25 g beljakovin. Za osebo, ki ima 70 kilogramov, je to v treh obrokih 60 g (potrebuje okoli 56 g na dan).
Takšno je tudi priporočilo, ki se ujema s splošnim navodilom, da naj bi bili obroki hrane na našem krožniku mešani. Koliko proteinov najdemo v povprečnih živilih: 6 g v jajcu, 12 g v 100 g grškega jogurta, 100 g puste govedine 26 g in 100 g piščančjih prsi malo nad 20 g.
Zdrava odrasla športno aktivna oseba potrebuje večje in energijske vnose. To si je pomembno zapomniti, ker samo z vnosom proteinov po vadbi preskočimo energijski del in potem gredo aminokisline v energetsko mašinerijo in ne v mišice. Vnos proteinov sledi proteinski presnovi in je odvisen od tipa, intenzivnosti in časa trajanja športne aktivnosti. Načelno ostanemo pri enaki enakomerni porazdelitvi proteinskega vnosa čez dan v obroke. Športniki umestijo dodatne proteine v čas okoli vadbe. Potrebe lahko dosežejo tudi dvojne izhodiščne vrednosti.
Kaj pravijo priporočila za starostnika?
Pred nekaj leti je strokovna skupina ESPEN (Evropskega združenja za klinično prehrano) predlagala višje proteinske vnose za starostnike in sicer 1.0–1.2 g/kg/d, kar je višje od priporočenih odmerkov za zdrave odrasle. Zelo podobni so tudi izhodiščni odmerki za kronične bolnike. Tako pri starostnih, kot tudi bolnikih je potrebno predhodno oceniti stanje presnove in tako tudi dejanske potrebe. To lahko naredimo bolj natančno le preko procesa klinične prehranske obravnave.
Pri starostnikih je priporočen vnos višji tudi, ker se del aminokislin iz proteinov porabi že v črevesju in je za zadostno oskrbo telesa potrebno zvišati hranilno vrednost obrokov. Zaradi tega je smiselno pri tistem odraslem moškemu, ki sem ga omenila zgoraj, pri 78 letih smiselno zvišati vnos proteinov na 1 osnovni obrok na 25g. To se najlaže doseže tako, da starostniki jedo manj hranilno redko hrane (na primer juhice) in s usmerijo v hranilno bolj bogato hrano (ričet namesto juhice, pa še kaj). Pri starostnikih zna bit problem zadostnega vnosa beljakovin velik, ko se začnejo problemi z zobmi in se pojavi neješčnost, ki neredko spremlja staranje.
Kdaj je dovolj
Zaradi hormonskih učinkov, predvsem inzulina v ozadju presnove po obroku, posameznik doseže najboljše pozitivne učinke na mišično izgradnjo po vadbi, ko se zdi, da je najbolj optimalna stimulacija proteinske sinteze pri prehranskem vnosu do 30 g na uro. Pri večjem vnosu se močno sproži oksidacija aminokislin in nam je lahko pošteno vroče.
Zato je optimalen učinek proteinov takrat, kadar jih posameznik zaužije z normalno prehrano. Mehanizmi uporabe aminokislin iz proteinov so torej tesno povezani s presnovo drugih hranil, predvsem glukoze. Da so ta spoznanja pomembna, kažejo tudi raziskovalni podatki, da pretiran vnos beljakovin zaradi hkratne stimulacije hormonov, glukagona in inzulina, prispeva k razvoju sladkorne bolezni tipa 2. Energijsko pomanjkanje pa to presnovno nevarnost lahko še poslabša.
Negativni presnovni učinki in razvoj bolezenska stanja, kot je sladkorna bolezen 2, kažejo kompleksnost učinkov vnosa proteinov na človeško telo.
