V nadaljevanju preberite:

Letošnje poletje je dokončno vrnilo na svetovni zemljevid tudi slovenske ekipe v nogometu, najbolj razširjenem in najbogatejšem športu na svetu. In športu, ki na »bojišču« še najmočneje spominja na popolno konkurenčno panogo – kdor dela načrtno, spoštuje nogometne zakonitosti, uveljavlja in potencira svoje odlike ter poskuša skriti svoje pomanjkljivosti, lahko premaga tudi veliko močnejšega. In obratno. Slovenci so to dokazali tako na igrišču kot ob njem – od Lyona 1999 do Nyona 2016, vmes pa na številnih frontah od Kijeva do Bežigrada, od Moskve do Ljudskega vrta.

Nemara nam je Matjaž Kek po tekmi v San Marinu kar posrečeno opisal razlog za obetavno izhodišče Slovenije: »Okrog sebe imam fante, ki imajo nekaj med nogama, zato nam je vsem lažje.« Prav Kek se najbolje zaveda, da je Slovenija še kako v igri za Nemčijo 2024, toda obenem še zelo daleč. Večino poti proti morebitnemu podvigu je resda prehodila, toda najzahtevnejše štiri stopnice so še pred njo. Po prijetni »uverturi« bo kmalu napočil čas za »rokenrol«, ki ga bosta preživela le dva, kot bi dodal Kek. Več v tekstu.