Ko zaveje južni veter
Na lanskem Liffu si je bilo v produkciji Cankarjevega doma mogoče ogledati nabor kosovskih filmov, letos pa kot država v fokusu s filmi Južni veter, Prestopnika, Puan, Ugrabitev in dvodelnim Trenque Lauquen stopa v ospredje Argentina. Kako se je argentinski film razvijal skozi tri generacije t. i. argentinskega novega vala in kaj zaznamuje celovečerce, ustvarjene v zadnjih dveh letih?
Argentinskemu avtorskemu filmu, ki ga zlepa ne najdemo v rednih programih evropskih kinematografov, generacijski preboj uspe vsakih nekaj desetletij, je poudaril programski vodja Simon Popek. »Argentinski novi val, drugi po vrsti, ki smo ga v obstoju Liffa zaznali med njihovo najhujšo gospodarsko krizo v drugi polovici devetdesetih let, ni prinesel s seboj le nove avtorske senzibilnosti, urbanega realizma, križanega s pesimistično poetiko delavskega razreda«, temveč je poskrbel tudi za prvo obsežnejšo generacijo režiserk, ki so se enakopravno kosale z mednarodno priznanimi Pablom Traperom, Diegom Lermanom, Martínom Rejtmanom ali Lisandrom Alonsom.
»Lucrecia Martel, Paula Hernández, Julia Solomonoff, Celina Murga, Ana Poliak in Inés de Oliveira Cézar so se s prvenci postavile na festivalski zemljevid; sledile so Maríi Luisi Bemberg, ki je ustvarjalno pot začela v sedemdesetih, a šele ko je izpolnila svoje tradicionalno poslanstvo hčerke, žene in mame. V svojih delih se je – kot filmski samouk – borila proti mizoginiji in stereotipnim predstavam o ženskah, želela si je, da se gledalke z njenimi junakinjami ne bi le identificirale, temveč bi v njih našle tudi moralno oporo,« je poudaril Popek.
Sledila je druga generacija argentinskih režiserjev, katere socialna in politična zavednost po besedah programskega vodje ni bila več vpeta v formo »predavanja« oziroma »pridiganja« o nepravičnosti in neenakosti, temveč so to tematiko izražali v subtilnejših in nič manj pomenljivih izraznih oblikah, ob čemer je tedanja mlajša generacija filmskih ustvarjalcev za prikaz tragičnega posegala tudi po ironičnih in igrivih prijemih. »Ta generacija je zavračala žanr, hkrati pa si ni delala utvar, da ustvarja mojstrovine.«
Daleč od revolucionarnih korenin
V tretji generaciji, ki se v skrčeni obliki predstavlja na tokratnem Liffu (Mariano Llinás, morda najbolj prepoznavni avtor novejše generacije, v tem pregledu ni prisoten), se po Popkovih besedah znova zdi, da posamezni avtorji ustvarjajo mojstrovine. Čeprav ne moremo trditi, da gre za generacijsko koherentno kliko filmarjev, »je skoraj vsem imanentna ljubezen do poigravanja z žanrskimi pravili (predvsem s kriminalko oziroma trilerjem) in formalnih digresij«, ki se spajajo v presenetljivo, igrivo in provokativno naracijo.
Izbrani filmi letošnjega fokusa so v večini apolitični, predstavnica tradicionalne filmske naracije Daniela Goggi pa v političnem trilerju Ugrabitev (2023) obdela argentinsko polpreteklo zgodovino, »zelo zgovorno podčrta staro ugotovitev o dvoumnosti, izmuzljivosti in krhkosti demokracije« ter pokaže, kako sprememba družbenega sistema nikoli ne poteka tako celovito, kot je videti na prvi pogled.
Na meji med intimnim in javnim najdemo tudi film Rodriga Morena Prestopnika (2023), ki da vedeti, da je meja med suhoparnim vsakdanjikom in adrenalinskim življenjem kriminalcev sila tanka, ob tem pa se sprašuje, kako daleč se je človek pripravljen podati za osebno svobodo in notranji mir. »Če bi prebrali scenarij, bi dejali, da spominja na komedijo,« je o filmu dejal režiser, ki si je želel »razgraditi žanr«; to bi lahko dejali tudi o tragikomediji Puan (2023), ki sta jo podpisala María Alché in Benjamín Naishtat.
V filmu o igri moči, idealizmu in cinizmu ter družbi, ki je zaplavala daleč od svojih revolucionarnih korenin, se profesor filozofije na univerzi v Buenos Airesu poteguje za mesto predstojnika, a mu nepričakovano prekriža račune karizmatični in zapeljivi tekmec. Medtem ko se filozofa zapleteta v univerzitetni dvoboj, se njuno zasebno življenje in nasploh vsa država potapljajo v kaos.
Kar priplava na površje
V sekcijo je umeščen tudi film Južni veter (2023), s katerim režiserja Daniel Casabé in Edgardo Dieleke ponudita svojevrstno priredbo istoimenskega stripa Juana Sáenza Valienteja, s katerim sta čutila »globoko osebno povezanost«. Gre za zgodbo osamljenega zasebnega detektiva, ki se ponaša s tem, da zna iz ljudi izvleči tisto, kar od njih potrebuje; a ko začne zasledovati eksperimentalno koreografinjo, se v nadrealističnem ozračju delte Ría de la Plate vlogi detektiva in zasledovane stapljata, na površje pa priplavajo okruški njegove vse prej kot brezmadežne preteklosti.
Iskanje – tako ženske kot samega sebe – je močno prisotno tudi v dvodelni pripovedi o izginuli argentinski botaničarki, ki jo je podpisala Laura Citarella. V Trenque Lauquen, 1. del (2022) je v ospredju na univerzi zaposlena botaničarka Laura, ki se posveča razvrščanju rastlin iz domačega okolja; ko nekega dne skrivnostno izgine, se moška odločita, da jo bosta poiskala. Njun razlog? Ljubezen. Z razlogi, ki tičijo za Laurinim izginotjem, se srečamo šele v Trenque Lauquen, 2. del (2022), pri čemer so okoliščine osvetljene še z drugimi koščki sestavljanke, na primer z zgodbo o lezbičnih ljubimkah iz predmestja, ki naj bi izvajali znanstveni eksperiment in na skrivaj vzgajali mutantsko bitje.
»Film je del širše ideje: skupine filmov, v katerih isti lik živi različno v različnih mestih province Buenos Aires. Prvi film sage se imenuje Ostende in je moj režiserski prvenec. Lik – Lauro – vedno upodablja Laura Paredes. […] Celotno sago povezuje vodilni motiv: neke vrste ženski Sherlock Holmes, izgubljena v mestih, bolj željna dogodivščin kot česarkoli drugega,« je povedala režiserka.
