Vodovodarske naloge

V tistih dneh, ko je izbruhnilo navdušenje zaradi novih dosežkov umetne inteligence, se mi je zdelo, da moram novotarijo preizkusiti. Vzel sem si čas za razmislek, kakšna naloga bi bila najbolj primerna, in sklenil, da naj se mašina izkaže tam, kjer sem sam šibek. Naj zaorje po njivi, prepolni podatkov. Naj med obdelavo te njive pride do kakovostnega pridelka.

Ker sem se v svojem poklicnem življenju ukvarjal z marsikatero dimenzijo človeškega bivanja, kar dobro vem, na katerih njivah raste veliko podatkov. Biatlon. Biatlon je tista dimenzija človekovega bivanja, ki za sabo vleče bogato podatkovno sled. Kako hitro je športnik, opremljen s smučmi, opravil s tekaško progo. Kako hitro je streljal. Kako natančno je streljal. Kje se mu je zalomilo. Kako močan veter je pihal. Kakšno je bilo vreme. Vsaka biatlonska tekma je zabeležena v dolgih tabelah, ki so zasičene s podatki. In če je umetni um res vsaj za silo inteligenten, bo podatke gotovo prečesal in razumel bolje od mene. Naj mi nekaj napiše o Jakovu Faku, sem naročil stroju.

Domača naloga, mašini pisana na kožo, je bila rešena hitro, hkrati pa je bila zanič. Res zanič. Obup.

Ko se je na digitalnem trgu pojavil nov produkt, opremljen z nalepko umetna inteligenca, sem mašino po slovensko prosil, naj mi pove, koliko jezikov obvlada. Stroj je naštel dva ducata jezikov, kar je impresivna številka. Vendar med naštetimi jeziki ni bilo slovenščine, čeprav sva klepetala po slovensko. Ko sem začel godrnjati, da moj jezik na seznamu manjka, čeprav pravkar klepetava v slovenščini, je umetna inteligenca jecljala, da se še uči, zato odgovor ni nujno smiseln.

Takole se zmenimo. Občasno se mučim z enostavnimi vzdrževalnimi deli. Popravila vodovodne napeljave in takšne zadeve. Ko bo mašina dorasla tem nalogam, jih bom stroju z veseljem zaupal. Do takrat se bom z biatlonskimi podatki mučil sam.