Kako dostopne so fizioterapevtske storitve?
Kolikšen je med vašimi pacienti delež starejših pacientov?
Zaradi podaljševanja pričakovanega trajanja življenja ob rojstvu se tudi število ljudi, ki potrebujejo zdravstveno obravnavo, povečuje. V skladu s tem narašča tudi število starejših, ki potrebujejo fizioterapevtsko obravnavo. Več kot tretjina naših pacientov je starih 65 let ali več. V zadnjih letih se delež starejših pacientov v ambulantnih fizioterapijah v primerjavi z deležem starejših v splošni populaciji povečuje približno za tri odstotke na leto. Pojavnost kroničnih bolezni in zapletov, ki jih ti prinašajo, je pri starejših višja. Obravnava starejših pa zaradi pogoste soobolevnosti zahteva specifična in poglobljena znanja.
Kolikšne so (trenutno) čakalne dobe za fizioterapijo v okviru javnega zdravstva?
Čakalne dobe za fizioterapijo so v povprečju zelo dolge in niso odvisne od fizioterapevtov izvajalcev, ker ti nimajo vpliva na napotitve. Sicer so od regije do regije in od izvajalca do izvajalca zelo različne. Objavljene čakalne dobe večinoma ne odražajo dejanskega stanja čakalnih dob pri posameznem izvajalcu. Zaradi narave fizioterapevtskih obravnav izvajalci ob naročanju na obravnavo večinoma ne morejo takoj zagotoviti točnega termina obravnave, zato je uporabnik o točnem terminu praviloma obveščen naknadno. Za stopnjo nujnosti zelo hitro je lahko pri posameznem izvajalcu čakalna doba tudi 200 dni, za stopnjo nujnosti hitro tudi več kot leto dni in za stopnjo nujnosti redno tudi do leto in pol.
Kako to vpliva na rehabilitacijo pacientov, ki fizioterapijo potrebujejo takoj?
Predvsem po svežih poškodbah in poslabšanju kroničnih boleznih, ki poslabšajo gibalne sposobnosti, bi morali uporabniki vsaj na prvo fizioterapevtsko obravnavo priti takoj, ko zdravstveno stanje to dopušča. Zaradi čakalnih dob pa so prepuščeni lastni iznajdljivosti in žal debelini svoje denarnice. Vpliv neizvajanja fizioterapije je večplasten in odvisen od poškodbe, okvare ali bolezni, zaradi katerih bi pacient moral priti na fizioterapijo. Bolečina, ki bi jo lahko obvladovali z manj jemanja protibolečinskih zdravil, se lahko poslabša ali se ne zmanjšuje, kot bi se s pomočjo fizioterapevtske obravnave. Pogosto preraste v kronično bolečino, ki je za zdravljenje veliko zahtevnejša. Ker se lahko poslabšata sklepna gibljivost in mišična moč, pacient težje izvaja vsakodnevne dejavnosti. Podaljšujejo se bolniški staleži, ki bi lahko bili s takojšnjo obravnavo krajši. To so samo nekateri negativni učinki dolgotrajnega čakanja na obravnavo.
Katere so največje težave, s katerimi se soočate fizioterapevti?
Glavni izzivi za trajnost zdravstvenih sistemov in s tem tudi fizioterapijo v celotni Evropski uniji so staranje prebivalstva, breme kroničnih bolezni, stroški novih tehnologij in splošno naraščanje povpraševanja po zdravstvenem varstvu. Po deležu fizioterapevtov na število prebivalstva močno zaostajamo za razvitimi državami tako v zdravstveni dejavnosti kot v socialnem varstvu. Potrebe starejših po fizioterapiji se bodo iz leta v leto povečevale, zlasti pri ranljivih skupinah prebivalstva z zmanjšano zmožnostjo.
Ali poklic fizioterapevta postaja deficitaren?
Zaradi velikega porasta visokošolskih programov za fizioterapijo po Sloveniji je diplomantov fizioterapije v zadnjih letih bistveno več. Žal pa zaposlovanje fizioterapevtov v javnem zdravstvenem sistemu, še manj pa v okviru dolgotrajne oskrbe, ne sledi niti potrebam prebivalstva niti povečanemu številu diplomantov fizioterapije.
Kaj bi bilo treba storiti, da bi te težave začeli reševati? Kakšni so vaši konkretni predlogi?
V Združenju fizioterapevtov Slovenije bomo na ministrstvo za zdravje ponovno naslovili pobudo za začetek postopka podelitve javnih pooblastil, kar bi združenju omogočilo, da bi s svojimi strokovnimi kadri organiziralo in izvajalo programe strokovnih nadzorov s svetovanjem. Predlagamo ponovno uvedbo obnavljanja licenciranja, z namenom zagotovitve vseživljenjskega učenja za še kakovostnejšo obravnavo naših uporabnikov ter sprejetje standardov in kadrovskih normativov.
Zavzemamo se za povečanje števila fizioterapevtov na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti in v okviru dolgotrajne oskrbe. Po vzoru razvitih držav pa tudi za neposredni dostop do fizioterapevtskih storitev za nekatere mišično-skeletne težave, kot je na primer bolečina v križu, kar bi lahko razbremenilo zdravnike specialiste družinske medicine v delu, ki obsega napotitve pacienta na fizioterapevtske obravnave.
