Evrovizija: manj protestov, več jezikov, Švedi proti rekordni zmagi

V manj napetem in bolj apolitičnem ozračju kakor lani v Malmöju bodo danes zvečer v Švici razglasili novega zmagovalca Evrovizije. Po stavnicah ni dvoma, da bo to ponovno Švedska, ki jo zastopa komični trio Kaj iz mesta Vörå na Finskem. Med kandidati, ki bi lahko Skandinavcem preprečili osmo evrovizijsko zmago, imata največ možnosti Avstrijec JJ in Francozinja Louane. Duhove še naprej buri Izrael, toda sodelovanje judovske države tokrat vzbuja manj odpora kot pred letom dni.

Odkar je Švica priredila prvo edicijo festivala, leta 1989 pa zadnjič gostila evrovizijsko karavano, je tekmovanje doživelo nemalo sprememb. Ob koncu osemdesetih so, denimo, o zmagovalcu odločale le nacionalne žirije, orkester je bil pomemben protagonist, sodelovalo je bistveno manj držav, ton prireditve je bil formalen in rigiden. A kljub razlikam nekatere stvari ostajajo nespremenjene, med drugim tudi ta, da najbolj gledani nešportni televizijski dogodek na svetu še naprej odseva družbene senzibilnosti in politično razpoloženje na stari celini.

Ena izmed najbolj izstopajočih značilnosti 69. edicije Evrovizije je odmik od angleščine, kar bi lahko bila metafora za vrzel, ki je zazijala med Evropo in ZDA. Angleščina še vedno ostaja lingua franca, pa vendar se je letos rekordno število držav vsaj delno predstavilo v materinščini. V 37 nastopih je bilo slišati 20 jezikov – od armenščine do islandščine.

Klemen Slakonja, ki je izpadel v prvem polfinalu, se ni odločil za slovenščino, so pa v maternem jeziku prvič po 26 letih, denimo, nastopili Švedi, prav tako se po dolgem nizu pesmi v angleščini letos z nemščino predstavlja evropskemu občinstvu največja članica EU. »To se mi zdi zelo zdravo. Če naj bi Eurosong predstavljal skupno evropsko identiteto, mora ta identiteta poudarjati raznolikost in pestrost,« je jezikovni trend za Delo komentiral britanski publicist in avtor knjige Evrovizija: zgodovina sodobne Evrope skozi največje svetovno glasbeno tekmovanje Chris West.

Poudarjanje jezikovne raznolikosti ni edini izraz iskanja avtentičnosti in identitete. Tudi v besedilih in odrskih nastopih nastopajočih je zaznati jasno usmeritev – prevladujejo progresivni poudarki, od osvobajanja ženskega telesa do preizpraševanja heteronormativnosti. To je, kot razmišlja West, v ostrem kontrastu z razraščanjem skrajno desnih strank na celini in širše. »Evrovizija naj vztraja pri svojih načelih – populizem bo splahnel, ko bodo njegove neprijetne posledice vse bolj očitne,« je prepričan sogovornik.

Odnos do Izraela

 Četudi je v odnosu do feminizma, spolnih identitet in skupnosti LGBT+ zaznati nasprotovanje prevladujočim trendom na stari celini, je v odnosu organizatorjev tekmovanja do Izraela opaziti bistveno več sintonije z Zahodom. Evropska radiodifuzna zveza (Ebu) se tudi letos ni opredelila do vojnih grozot v Gazi, prav tako ji ne uspe argumentirano pojasniti, zakaj za Rusijo, ki je bila izključena po napadu na Ukrajino, veljajo drugačna pravila kot za judovsko državo. Namesto tega se predstavniki Ebuja zatekajo v generične odgovore. »Treba je razumeti, da na Evroviziji ne sodelujejo vlade, temveč javne medijske hiše,« je za Delo dejal direktor tekmovanja Martin Green. »Ohraniti moramo prostore, v katerih lahko pokažemo, da se lahko združimo – in glasba je odličen način za to.«

Ebu je po napetostih med izraelsko in drugimi delegacijami na Švedskem letos vpeljal nekatere spremembe. Med drugim je vzpostavil območja, na katerih snemanje izvajalcev ni dovoljeno, prav tako so ukinili tiskovne konference po obeh polfinalnih večerih. V večini gre za manjše modifikacije, pri čemer se je težko znebiti občutka, da Ebu računa na to, da bo nasprotovanje izraelskemu sodelovanje na Evroviziji počasi potihnilo.

Da se je to delno že zgodilo, bi lahko sklepali tudi po dogajanju zunaj evrovizijskega mehurčka. Za razliko od Malmöja, kjer je lani nestrinjanje nad nastopom Izraela izrazilo več tisoč protestnikov, se je v sredo v središču Basla, kjer so leta 1897 pripravili prvi sionistični kongres, zbralo le okoli 200 ljudi. »Ljudje se ne zmenijo za probleme drugih in vojne po svetu. Zdi se mi, da smo vse skupaj že normalizirali,« je dejala 49-letna protestnica, ki je prišla v Basel iz bližnje Nemčije. Novi protesti, bolj množični, so napovedani za danes.

Edinstvena priložnost za Basel

Po mestu je opaziti bistveno manj palestinskih zastav kakor na Švedskem, prav tako je v pogovoru z domačini čutiti manj nelagodja nad licemerstvom organizatorjev. V evrovizijski vasi, kakor se v teh dneh imenuje del mesta, si je, denimo, drugi polfinale ogledalo okoli 30.000 ljudi.

Baselske oblasti pričakujejo, da bo v evrovizijskem tednu mesto na tromeji z Nemčijo in Francijo obiskalo od 250.000 do 500.000 ljudi. »Koristi so očitne – prinašajo dodano vrednost celotnemu mestu in edinstveno priložnost, da se predstavimo občinstvu, ki Basla morda še ne pozna,« je poudarila Isidora Rudolph iz Turizma Basel.