Ura
V tiskani in spletni izdaji Dela skupaj z ZRC SAZU soustvarjamo besede tedna. Ta teden smo izbrali besedo ura.
Odpri galerijo
FOTO: Delo
Ob besedi ura morda najprej pomislimo na različne oblike naprave za merjenje časa – na ročno uro, stensko uro, uro s kukavico, nato pa na uro kot časovno enoto – šolska, govorilna, delovna, uradna ura – in še na abstraktno »biološko uro«, izraz, ki so ga iznašli leta 1978, da bi vedno bolj emancipirane ženske spomnili, naj ne pozabijo pravočasno zanositi. Ura je lahko tudi jutranja, večerna, zgodnja, pozna. Beseda ura je prevzeta iz grške besede hōra, ki pomeni doba, čas ali ura – horoskop, recimo, je grška beseda, ki izvorno pomeni opazovanje ure (rojstva). Beseda je iz grščine potovala skozi latinščino, nato francoščino, od tam v srednjeveško nemščino, iz katere smo jo prevzeli.
Jezikoslovje si ni edino, ali ni zgodovina te besede nekoliko bolj zapletena in sta v slovenščini morda sovpadli dve uri – imamo tudi besedo ura v pomenu vreme, pa tudi čas, ki je morda posebna beseda, podedovana še iz praslovanščine. To drugo uro vidimo v besedni zvezi huda ura ali v besedi neurje.
Običajnim kolokacijam z uro se je v tem tednu pridružila nepričakovana nova, ki pa ni nova za vse: policijska ura. Starejši se še spomnijo policijske ure. Nekateri se spominjajo hore legalis – ure, ko dijaki niso smeli več biti videni v lokalih ali v mestu, še starejši pa časov, ko je policijska ura veljala za večino prebivalcev, ne le za dijake. Brskanje po stoletnih časopisih razkrije, da so imeli Slovenci od nekdaj mešane občutke ob policijski uri. Leta 1905 beremo v slovenskem časopisju, da je »to popolnoma neumestno. Kadar bi naj gostilničar, ki je že itak neznosno obremenjen z obrtnim davkom, zaslužil kak krajcar, takrat pa pride slavna oblast in mu onemogoči zaslužek.« Leta 1934 pa: »Od zore do pozne polnoči mora biti natakar tako rekoč na nogah in šele policijska ura, ki je toliko neprijetna veselim bratcem v krčmi in kavarni, mu prinese trohico odrešilnega prostega časa.« Ali še drugače: vsaka stvar je za nekoga dobra in za nekoga slaba.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Simona Klemenčič.
Beseda ura v SSKJ2 na portalu Fran.
Jezikoslovje si ni edino, ali ni zgodovina te besede nekoliko bolj zapletena in sta v slovenščini morda sovpadli dve uri – imamo tudi besedo ura v pomenu vreme, pa tudi čas, ki je morda posebna beseda, podedovana še iz praslovanščine. To drugo uro vidimo v besedni zvezi huda ura ali v besedi neurje.
Običajnim kolokacijam z uro se je v tem tednu pridružila nepričakovana nova, ki pa ni nova za vse: policijska ura. Starejši se še spomnijo policijske ure. Nekateri se spominjajo hore legalis – ure, ko dijaki niso smeli več biti videni v lokalih ali v mestu, še starejši pa časov, ko je policijska ura veljala za večino prebivalcev, ne le za dijake. Brskanje po stoletnih časopisih razkrije, da so imeli Slovenci od nekdaj mešane občutke ob policijski uri. Leta 1905 beremo v slovenskem časopisju, da je »to popolnoma neumestno. Kadar bi naj gostilničar, ki je že itak neznosno obremenjen z obrtnim davkom, zaslužil kak krajcar, takrat pa pride slavna oblast in mu onemogoči zaslužek.« Leta 1934 pa: »Od zore do pozne polnoči mora biti natakar tako rekoč na nogah in šele policijska ura, ki je toliko neprijetna veselim bratcem v krčmi in kavarni, mu prinese trohico odrešilnega prostega časa.« Ali še drugače: vsaka stvar je za nekoga dobra in za nekoga slaba.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Simona Klemenčič.
