Kaj je družbeno bolj škodljivo – da ljudje ne zaupajo zdravstvu ali politikom?
Večina analiz dejavnikov zaupanja v družbene sisteme na prvo mesto postavljajo predvidljivost in zanesljivost (ang. reliability). To še posebno velja za zdravstvo, ki ga potrebujemo v kritičnih življenjskih situacijah, ko nimamo moči za iskanje med opcijami. Zavarovanec mora vnaprej natančno vedeti, kaj lahko pričakuje, zdravstveni sistem pa mora to izpolniti. To je temelj zaupanja v zdravstvo, in če ga ni, je zaman govoriti o drugih dejavnikih zaupanja, kot je, na primer, dokazana kakovost (standardi in evalvacije), odgovornost ali komunikacijska veščina.
Naše zdravstvo z nedopustnimi čakalnimi dobami žal ne izpolnjuje potreb po predvidljivi in zanesljivi (pravočasni) oskrbi, zato imamo krizo zaupanja. Čeprav so vzroki za slabo delovanje sistemski (kapacitete, kadri), bolniki za neizpolnjena pričakovanja krivijo zdravstvene delavce, ker so jim najbolj otipljiv element sistema, zato nastanejo pavšalno nezaupanje in posledična jeza, nestrpnost, izsiljevanje, obtoževanje.
Osnovni sistemski vzrok nezaupanja v zdravstvo je v tem, da zdravstvene zakone pišejo politiki, ki v ihti po populističnem ugajanju nekritično širijo pravice (in pričakovanja) zavarovancev prek realnih kapacitet oziroma zmožnosti zdravstvenega sistema. Hkrati pa so s finančnim omejevanjem razvoj zdravstva tako zavrli, da zdravstvo obljubljenega ne (z)more izpolniti. To neskladje neposredno uničuje zaupanje, saj obljubljene storitve niso več niti predvidljive niti zanesljive (pravočasne).
H krizi zaupanja pripomorejo še zakoni, ki populistično všečno preprečujejo vse preizkušene in učinkovite zavarovalniške ukrepe za samonadzor pri nekritični uporabi javnozdravstvenih storitev. Doplačila za zdravstvene storitve lahko, na primer, učinkovito preprečujejo, da bolniki doma ne kopičijo zalog zdravil, da ne zahtevajo nepotrebnih napotnic in diagnostik, da ne zlorabljajo bolniškega staleža, da ne ostajajo na negi v bolnišnici iz socialnih razlogov, čeprav bi zanje lahko poskrbeli tudi v domači negi. Zgolj nekaj evrov zadostuje, da razmislimo, ali nekaj zares potrebujemo, medtem ko za tisto, kar je »brezplačno«, sploh ne vklopimo svojega varčevalnega »kalkulatorja« – takšna je pač človeška narava. A populistična politika lahko z nekaj socialno zaostrenimi gesli mimogrede sesuje vse ukrepe, ki v drugih državah uspešno racionalizirajo nekritično povpraševanje po zdravstvenih storitvah, žrtve pa so v končni fazi zavarovanci, ki se ne morejo zanesti, da bodo v primeru bolezni dobili tisto, kar zdravstveni sistem obljublja. In zaupanje gre v nič!
Za povrnitev zaupanja je najprej treba realistično opisati možnosti in kapacitete sistema – kakršne so zares. Od sedanje ministrice, ki je zdravstvena ekonomistka, v resnici ne pričakujem, da bo bistveno izboljšala dostopnost javnih zdravstvenih storitev, ki je rakava rana našega zdravstva. Njen predhodnik je to obljubljal pod vtisom neomejenih zdravstvenih financ po pandemiji (in zato tudi »odletel«), sedanja ministrica pa se spopada z vrnitvijo v staro finančno zdravstveno realnost, ki nas je tudi privedla do sesutja javnega zdravstva. Pri čemer je urejeno financiranje temelj zdravstvenega sistema, saj je izvajanje zdravstvenih storitev predvsem logistični podvig – za vsako vrsto storitev in vsako zdravstveno službo je treba zagotoviti na desetine ali stotine prostorov (ambulant, operacijskih in bolniških sob, aparatur) ter vsako leto organizirati na deset ali sto tisoč delovnih ur ustreznih specialistov in medicinskega osebja. Za dva milijona ljudi ni težko ugotoviti njihovih letnih zdravstvenih potreb, a težava je plačilo. ZZZS zato dela letne načrte in zelo veliko bolnikov obtiči v vrsti za prihodnje leto.
A za zaupanje mora zavarovanec vnaprej vedeti, katere zdravstvene storitve bo dobil v primernem času. Nobena škoda za zaupanje v javno zdravstvo ni, če vanj niso vključene vse zdravstvene storitve, a tiste, ki so, morajo biti dostopne in kakovostno opravljene, ko je to potrebno. Opredelitev storitev, ki so realistično dostopne, bi pripomogla k predvidljivosti zdravstvenega sistema, kar je nujen element zaupanja. Seveda bi tak seznam povečal politično nezadovoljstvo, ampak kaj je družbeno bolj škodljivo – da ljudje ne zaupajo zdravstvu ali politikom?
S poštenimi sporočili bi pripomogli vsaj k predvidljivosti dostopa do storitev in s tem odpravili pomemben vzrok nezaupanja v zdravstvo. Seveda pa s tem ni mogoče odpraviti vzroka zdravstvene krize, ki je enak kot v celotni jugovzhodni Evropi – da naš gospodarski razvoj ne dohaja naših zdravstvenih pričakovanj, ki so nekje na ravni avstrijskega zdravstva. A tam zaradi ekonomske uspešnosti lahko financirajo zdravstvene kapacitete in standarde v skladu s (samo)podobo razvite EU, mi pa s svojo ekonomijo tega ne (z)moremo. Žal si tega ne upamo priznati, ker bi s tem podvomili o razvoju naše družbene in politične ureditve v zadnjih tridesetih letih. Kako je mogoče, da smo v primerjavi z Avstrijo (po Eurostatu) formalno bolj (terciarno) izobraženi (48 odstotkov proti 42 odstotkov), imamo več opravljenih ur dela na teden (40 proti 36) in nižjo brezposelnost (4,1 odstotka proti 5,1 odstotka), a naši upokojenci životarijo z manj kot polovico avstrijske penzije, pol manj namenjamo za zdravstvo in posledično ne moremo računati na pravočasno zdravljenje ali nego? Tudi zato, ker ni kadra, saj so vsi nekje (pre)zaposleni. Kje pa so dohodki iz vse te naše zaposlenosti in delovne vneme? Zakaj z njimi ni mogoče izgraditi spodobnih bolnišnic in plačati strokovne nege za ostarele, da o pokojninah ne govorim? To so zaresna družbena in politična vprašanja, o katerih pa vsi skupaj molčimo. Ker si ne upamo – naliti čistega vina. Lažje je fantazirati o ideologiji. A žrtve skrivanja resničnih, ekonomsko-političnih vzrokov za zdravstveno krizo so bolniki, kar je potencialno vsakdo od nas. Pa tudi zdravstveni delavci, ki jih kot grešne kozle dolžimo za vse, kar zdravstveni sistem ne zmore, ker nima. Vzroki pa so daleč od zdravstva.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
