Politika je spet posilila vojsko
Neodgovorjeno ostaja že davno postavljeno vprašanje: kaj sploh želimo s svojo vojsko?
Odpri galerijo
Kakšno vojsko si lahko privoščimo? FOTO: Jure Eržen/Delo
»Ko moram mirno stati pred temi ljudmi, mi gre na bruhanje. Spoštovanje jim izkazujem, ker so simbol države, ki ji služim, a njih ne morem spoštovati.« To je razmišljanje dolgoletnega pripadnika Slovenske vojske, ki kot vojaški profesionalec in kot državljan nemo opazuje, kako nespretno se politiki igrajo s prihodnostjo vojske, simbola države, ki ji kljub vsemu še vedno rad in ponosno služi.
Večni reševalec upokojencev, neuničljivi obrambni minister Karl Erjavec, se je spet izkazal in skupaj s prav tako zaskrbljenim predsednikom republike v soju žarometov pred iranskim raketnim napadom rešil kar skupino poklicnih vojaških specialcev. Cinična trditev, ki zveni kot stavek iz slabega stripa, bi morda bila pogojno celo smešna, če se ne bi politiki – Erjavec ni edini – igral z resnimi zadevami, kot so varnost, delovanje obrambnega sistema in mednarodna verodostojnost države.
Natančno odmerjeno maščevanje – za zdaj
Časovnica zaostrovanja odnosov med ZDA in Iranom
Vse o konfliktu med Iranom in ZDA
Pri tem ne gre odrekati legitimnosti političnih razprav o tem, na katerih mednarodnih misijah naj sodelujejo slovenski vojaki in na katerih ne. Povsem legitimno je tudi, da del politike za ponoven začetek razprav o umiku vojakov iz tujine izkoristi raketni napad na vojaško bazo. Z vidika varnosti, na katero se sklicuje najglasnejši del politike, pa je vprašljivo, ali je modro zagnati vik in krik o umiku v času, ko območje ogrožajo rakete.
Umik šestih inštruktorjev iz Iraka vsaj v delu politike neizogibno sproži tudi vprašanje, zakaj vojsko, ki se umakne po nekaj raketah, sploh potrebujemo. Od tod do za sedanje varnostne razmere še za odtenek bolj neresnega vprašanja, čemu kakršnokoli vojsko sploh potrebujemo, pa je le še drobcen korak.
V senci omenjenih dveh vprašanj pa ostajajo neodgovorjena že davno zastavljena vprašanja, kaj sploh želimo s svojo vojsko? Kakšno vojsko si lahko privoščimo? Koliko ljudi potrebujemo in kako usposobljeni naj bodo? Kje jih bomo dobili? S čim jih bomo opremili, da bodo svoje delo lahko opravili kar se da varno? Kaj bo s temi ljudmi, ko končajo vojaško kariero? Na ta vprašanja politika, ki vojsko razume zgolj kot svojo igračo, niti ne bo poskušala odgovoriti, če se bo lahko v neskončnost spraševala, čemu vojsko sploh potrebujemo.
Večni reševalec upokojencev, neuničljivi obrambni minister Karl Erjavec, se je spet izkazal in skupaj s prav tako zaskrbljenim predsednikom republike v soju žarometov pred iranskim raketnim napadom rešil kar skupino poklicnih vojaških specialcev. Cinična trditev, ki zveni kot stavek iz slabega stripa, bi morda bila pogojno celo smešna, če se ne bi politiki – Erjavec ni edini – igral z resnimi zadevami, kot so varnost, delovanje obrambnega sistema in mednarodna verodostojnost države.
Natančno odmerjeno maščevanje – za zdaj
Časovnica zaostrovanja odnosov med ZDA in Iranom
Vse o konfliktu med Iranom in ZDA
Pri tem ne gre odrekati legitimnosti političnih razprav o tem, na katerih mednarodnih misijah naj sodelujejo slovenski vojaki in na katerih ne. Povsem legitimno je tudi, da del politike za ponoven začetek razprav o umiku vojakov iz tujine izkoristi raketni napad na vojaško bazo. Z vidika varnosti, na katero se sklicuje najglasnejši del politike, pa je vprašljivo, ali je modro zagnati vik in krik o umiku v času, ko območje ogrožajo rakete.
Umik šestih inštruktorjev iz Iraka vsaj v delu politike neizogibno sproži tudi vprašanje, zakaj vojsko, ki se umakne po nekaj raketah, sploh potrebujemo. Od tod do za sedanje varnostne razmere še za odtenek bolj neresnega vprašanja, čemu kakršnokoli vojsko sploh potrebujemo, pa je le še drobcen korak.
V senci omenjenih dveh vprašanj pa ostajajo neodgovorjena že davno zastavljena vprašanja, kaj sploh želimo s svojo vojsko? Kakšno vojsko si lahko privoščimo? Koliko ljudi potrebujemo in kako usposobljeni naj bodo? Kje jih bomo dobili? S čim jih bomo opremili, da bodo svoje delo lahko opravili kar se da varno? Kaj bo s temi ljudmi, ko končajo vojaško kariero? Na ta vprašanja politika, ki vojsko razume zgolj kot svojo igračo, niti ne bo poskušala odgovoriti, če se bo lahko v neskončnost spraševala, čemu vojsko sploh potrebujemo.
