Vztrajni in pohlepni Fides
Sem eden od tistih, ki ne odobravajo neupravičenih izsiljevalskih stavk, kot je sedanja Fidesova. Tudi med zdravniki je večina ne odobrava. V moji družini smo imeli kar nekaj opravkov z zdravniki in zdravstvom in lahko rečem, da so bile doslej naše izkušnje zadovoljive. Na primer, ko je pred leti zdravnica internistka preizkušala kombinacijo zdravil, ki bi mi stabilizirala previsok krvni tlak, ji je po slabih dveh letih uspelo, za kar ji bom vedno hvaležen. Verjetno je malo zdravnikov, ki bi vztrajali dve leti, da bi prišli do zadovoljivih rezultatov. Ne ocenjujem pa zdravstva samo na podlagi lastnih izkušenj. Poznam relevantna dejstva, ki potrjujejo, da v zdravstvu še daleč ni tako, kot bi moralo biti. Mnogo je pripomb na delo v zdravstvu, za kar pa, mislim, ni kriva vlada, ampak zdravstvo samo.
Če sem v naslovu zapisal pridevnik vztrajni, imam v mislih kolumno Janeza Markeša, ki nam v Sobotni prilogi našteva, s koliko stavkami (enajst) je Fides že grozil ali jih udejanjil od leta 2000. Vedno je šlo za povišanje plač, in to samo zdravniških, kot da so jim na medicinski fakulteti privzgajali empatijo do denarja, ne pa do sočloveka. Nekateri zdravniki se obnašajo res kot bogovi v belem, sprašujem pa jih, kaj so v življenju ustvarili, da se imajo za vsemogočne? Imamo zelo dobre zdravnike, celo na ravni znanstvenikov, dvomim pa, da se cenijo tako visoko kot fidesovci. Kar zadeva denar v zdravstvu, mi vse pove izjava dr. Erika Breclja, ko pravi, da je v zdravstvu denarja dovolj, le razdeljen ni pravilno.
Že vseskozi me moti, da je Fidesu mar samo za plače zdravnikov, medtem ko se za medicinske sestre, strežnice in drugo osebje ne zmeni. Posledica tega je, da si sestre iščejo druge službe, v zdravstvu pa jih primanjkuje.
Da se Fides zavzema za privatizacijo zdravstva, razumem kot poskus uzakonjenega in legalnega bogatenja. Dogaja se, da mora pacient na nujno operacijo. Po redni poti bi prišel na vrsto čez dve leti ali tri, če pa se odloči, da si bo operacijo plačal sam, pride na vrsto že v nekaj tednih ali še prej. Torej je to sistem za premožne ali »odgovorne reveže«, ki vse prihranke porabijo za zdravje. Strinjam se z grškim Nemcem, ki v intervjuju v Nedelu 20. januarja pravi, da se je po svetu izkazalo, da je najbolje, da za zdravstvo skrbi država.
Da je bil minister Bešič Loredan trojanski konj ceha in lobija za privatizacijo zdravstva, kot pravi J. Markeš, me niti ne preseneča. Podobnih je v sedanji vladi verjetno več, ki ji močno škodujejo, v vladi pa jih niso sposobni odkriti. Škoda!
V Sobotni prilogi kolumnist J. Markeš omenja bogatenje in nečednosti nekaterih zdravnikov, ki so se dogajale v časih covida-19. Znana mi je izjava mlade in poštene zdravnice, ki je dejala, da je dobivala dodatek za covid, ni pa imela pa nobenih stikov s covidnimi bolniki. Ni ji bilo prav, ni pa si upala oporekati, ker se je bala posledic.
Strinjam se s poanto, da država ne bi smela popustiti Fidesu niti v eni zahtevi, resnost pa bi pokazala z zgledom, da bi poslanci državnega zbora in strank sebi znižali neupravičeno zvišane plače in dohodke strank. Oh, to pa ne! Pa smo spet na začetku.
