Za življenje – za ali proti
V zadnjem času sem po raznih slovenskih medijih poslušala in brala vse mogoče na temo Za življenje. Vedno spoštujem različna mnenja pod pogojem, da ta nimajo namena prizadeti drugače mislečih. Zato ima predsednica države mojo popolno podporo – prepričana sem, da še zdaleč nisem edina ali v manjšini – pri tem, kar je dala narediti v povezavi z zastavicami, postavljenimi v Parku Zvezda.
Ženske, ki so iz kakršnega koli vzroka videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile »z levo roko«. Prepričana sem, da so dobro pretehtale vsa dejstva »za« in »proti«, preden so se odločile za tak poseg. V vseh, ki so se odločile za splav, je to gotovo pustilo psihične posledice, morda celo fizične. In potem se najdejo ljudje, ki z nekimi zastavicami drezajo v bolečino vseh prizadetih. Kaj pa pričakujete, da boste s tem dosegli? Morda to, da se bo rodil kak otrok več, ki bo nezaželen prijokal na svet in nikomur ne bo kaj prida do tega, da bi se brigal zanj? Zakaj pa mislite, da je na svetu toliko zlorabljenih, zapuščenih otrok, s katerimi se manipulira na vse mogoče načine, od spolnih zlorab do trgovine z ljudmi? Prav gotovo ne zato, ker si vsi na tem svetu želijo otroke in so jih vedno veseli. Najbolj pa sem »navdušena«, kadar glas v zvezi s splavom povzdignejo moški, ki se jim še sanja ne o tem, kaj doživljajo ženske, ki delajo splav. To je tako, kot da bi se jaz vtikala v njihovo prostato, ki je izključno njihova »lastnina«.
Sama imam globoke krščanske korenine, ki pa mi ne preprečujejo, da bi razmišljala drugače. Kaj doživljajo tisti, ki jim je letos voda odnesla vse, tisti, ki se v svetu vsak dan srečujejo z množico pobitih zaradi vojne – to vedo le oni. Nam jih je lahko žal do neba in še nazaj, a kaj vse to pomeni, lahko ve le nekdo, ki vse to doživlja na lastni koži. Vedno sem vesela, če imajo ljudje toliko otrok, kolikor si jih želijo in kolikor jih lahko preživijo, in če so ti otroci zdravi. A to je njihova odločitev. In pravice do drugačne odločitve potem ne smejo odrekati drugim.
Pretekli teden je bil teden Za življenje. Ves teden so se vrstila razna srečanja ipd. s tem v zvezi. Nič ni narobe s tem; a lahko je dvigati glas nekomu, ki ima doma vse pogoje, ki so potrebni za vsaj mirno življenje, brez fizičnega ali psihičnega nasilja in morda celo izgona od doma. Kdo pa se potem briga za mladoletna noseča dekleta, ki ostanejo sama z otroki na cesti? Prav gotovo ne tisti, ki so zdaj najbolj glasni. Vem, danes se dekleta lahko seznanijo s kontracepcijo na vseh mogočih omrežjih. A to so le mehanični pripomočki. Kje pa je tu nasvet in bližina nekoga, ki mu je mar? Nekoga od najbližjih, ki sicer misli, da naredi vse za svoje otroke, če jim nudi hrano, obleko, za kaj več pa dostikrat nima niti časa niti potrpljenja ali energije. Ali kdo od teh, ki so zdaj tako glasni, pomaga posiljeni ženski, ki jo pogled na svojega nič krivega otroka vsak dan spominja na to dejanje? Socialne službe so danes preobremenjene, tako kot vse podobne službe. In v glavnem so te ženske – čeprav morda ob občasni tuji, dobronamerni pomoči – prepuščene same sebi, svojemu spopadanju s tem, kar se jim je zgodilo. In o posilstvih slišimo in beremo vedno bolj pogosto.
Če je življenje res dar, imamo s tem darom pravico razpolagati sami. Ko sem bila še zelo mlada, sem se včasih spraševala, kdo je mene vprašal, ali želim priti na svet ali ne. Potisnjeni smo vanj taki, kot smo, eni bolj trpežni, drugi manj, eni občutljivi na vsako sapico, drugi s slonjo kožo. A to je potem problem vsakega posameznika, da v svoji koži preživi, kakor ve in zna, ali pa tudi ne.
Vse to in še kaj bi morali imeti v mislih vsi, ki so se prejšnji teden srečevali na prireditvah Za življenje. Morda vam je vsaj malo uspelo vreči pogled tudi na drugi breg široke reke, na katerem prav tako kot vi poskušajo čim lepše preživeti drugače misleči.
