Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Se vidimo v naslednji vojni

Zakaj je šport tako privlačen za množice in ali se Slovenci res poenotimo le ob uspehih naših športnikov.
FOTO: Mavric Pivk
FOTO: Mavric Pivk
5. 10. 2019 | 06:00
5. 10. 2019 | 19:35
11:50
Ko je Napoli leta 1987 na krilih Diega Armanda Maradone osvojil svoj prvi scudetto, naslov državnega prvaka, je nekdo na zid neapeljskega pokopališča napisal: »Ne veste, kaj ste zamudili.« Kljub odbojkarski evforiji, ki je v zadnjem tednu septembra zajela Slovenijo, si je težko predstavljati, da bi se podoben napis po zmagi nad Poljsko ali Rusijo pojavil na ljubljanskih Žalah.

Morda so me slovenski športniki v zadnjem času zgolj razvadili, a o njihovih zmagah precej pogosteje razmišljam, kot da bi v njih preprosto užival. Morda se samo staram. Ker so odbojkarski uspehi Slovenije časovno sovpadali s polomom meni najljubše športne ekipe (A. C. Milan je klonil proti mestnemu rivalu Interju, nato še proti Torinu in Fiorentini), ob mojstrovinah Tineta, Klemna, Tončka in drugih nisem skakal v zrak visoko kot slovenski blok, ampak mi je po glavi švigalo več vprašanj: V čem se navijanje za klub razlikuje od navijanja za reprezentanco? Zakaj je šport tako privlačen za množice? Kaj je s človekom narobe, da ga porazi kluba iz petsto kilometrov oddaljenega mesta bolijo bolj, kot ga veselijo zmage ekipe, ki navsezadnje predstavlja njegovo domovino?


Ženo ja, kluba ne


Število tekem je pomemben dejavnik: klubi jih odigrajo neprimerno več od reprezentanc. Poleg tega klubske sezone trajajo do deset mesecev na leto, reprezentančne akcije v najboljšem primeru dober mesec. Če je v tem kontekstu evforija ob reprezentančnih uspehih nekoliko podobna ljubezenski avanturi, stiskanje pesti za klub bolj spominja na žar trdne partnerske zveze, ki ne ugasne kljub razočaranjem, ki se včasih vlečejo iz tedna v teden, meseca v mesec … Ali kot je dejal vedno karizmatični in provokativni, a nikoli dolgočasni Eric Cantona: »Lahko zamenjate ženo. Lahko spremenite politično prepričanje. Lahko spremenite veroizpoved. A nikoli, nikoli ne smete zamenjati najljubše nogometne ekipe.«

Da so klubski navijači bolj zvesti, stalni in samoangažirani, se strinja dr. Gregor Starc z ljubljanske fakultete za šport. »Včasih so tudi vključeni v delovanje kluba, medtem ko so navijači reprezentance v večini občasna in naključna množica ljudi, ki jo po natančnem urniku reprezentančnih športnih dogodkov mobilizirajo mediji,« je dejal in kot primer tovrstne mobilizacije navedel zaključek odbojkarskega finala proti Srbiji, ko je reporter ob porazu slovenske gledalce potolažil, da se bomo srbski reprezentanci lahko oddolžili za poraz v kvalifikacijah za olimpijske igre. »Dejansko je šlo za 'nasvidenje v naslednji vojni', ko vas bomo spet potrebovali v predstavi.«
 

»Šport je ostal nedolžen«


Šport ima močno povezovalno vlogo, zato se pogosto zdi, da se znamo Slovenci povsem poenotiti le ob eni stvari: ob uspehih naših športnikov. Za koga drugega bi več ur stali v vrsti na Petrolu, se za dan ali dva odpravili v Pariz, Istanbul, Miami?
»Gre za uživanje v čustvih pripadnosti, ki pa nas na koncu vedno pustijo prazne. Če zmagamo, se poveselimo, če izgubimo, žalujemo, a že naslednji dan po zmagi ali porazu vidimo, da se na osebni ravni ni zgodilo nič pomembnega. V času osamljenosti, v katerem živimo, so športni dogodki trenutki, ko smo se sposobni dojemati kot skupnost istovrstnih ljudi in občutimo pripadnost množici ljudi, ki jih v resnici sploh ne poznamo,« ta fenomen opisuje Starc.

FOTO: Tomi Lombar
FOTO: Tomi Lombar


»Vendar šport sam po sebi ljudi ne povezuje toliko, kot jih povezuje občutek, da je nekaj 'in',« je prepričan Žiga Födransperg – Fedr, vodja ljubljanskega športnega lokala Lepa žoga in član navijaške skupine Green Dragons. Kot primerjavo ponudi karierno pot glasbenika Gramatika: še preden je odšel v tujino, je ustvarjal odlično glasbo, a ga je takrat v Sloveniji poslušala le peščica ljudi. Ko se je vrnil kot zvezdnik svetovnega formata, je v hipu razprodal Križanke. »Enako je v športu. Košarkarske tekme Olimpije sem gledal, ko je bila Hala Tivoli tako prazna, da si slišal škripanje parketa in odboj žoge. Nato so sredi devetdesetih prišli uspehi in naenkrat je bila dvorana razprodana; več zvezdnikov se je tako greblo za vstopnice, da so brez njih ostali nekateri najbolj zvesti navijači,« se spominja sogovornik. V čem pa vidi razliko med navijanjem nekoč in danes?

»Veliko se je spremenilo. Zdi se mi, da danes navijači posnemajo drug drugega. Vse je isto. Nekoč smo bili bolj unikatni, bolj lokalno usmerjeni, imeli smo več domišljije, v eni navijaški skupini si videl več različnih slogov oblačenja. To velja tudi za klubski šport: danes na tekmah vidimo mlade, oblečene v črno, s kapo ali kapuco na glavi – podobni so nekakšnim neonacistom in na prvi pogled sploh ne veš, za koga navijajo,« opaža Fedr, ki meni, da se je nekoč na tekme hodilo bolj zaradi športa in manj zaradi »maškarade, ki nekatere starejše navijače odvrača, da bi obiskovali reprezentančna srečanja. Vendar je to prej značilnost časa, v katerem živimo, kot pa posebnost navijačev.«

Peter Vilfan, nekdanji košarkar in politik: »Ob uspehih smo enotni kot nikjer drugod: nekoč smo se znali poenotiti tudi o čem drugem, danes pa tega ni več.« FOTO: Uroš Hočevar
Peter Vilfan, nekdanji košarkar in politik: »Ob uspehih smo enotni kot nikjer drugod: nekoč smo se znali poenotiti tudi o čem drugem, danes pa tega ni več.« FOTO: Uroš Hočevar


Podobno kot Fedr je goreč navijač Olimpije tudi Peter Vilfan. Lani je bil na skoraj vseh košarkarskih tekmah tega ljubljanskega kluba, četudi so bili rezultati vse prej kot dobri. Pri velikem delu navijačev pogreša pripadnost: obiskanost dvoran in stadionov je po njegovem mnenju preveč odvisna od rezultatov. »Šport je postal gladiatorstvo, in športniki se tega zavedajo. Če bodo zmagovali, bodo nastopali pred polnimi tribunami, če bodo izgubljali, bo gledalcev manj. To težko razumem: če navijam za Olimpijo, zanjo navijam vedno,« pojasnjuje nekdanji košarkar, ki je z jugoslovansko reprezentanco leta 1978 postal svetovni prvak. Glede pripadnosti je zgled Srbija, še pravi. Tam navijači ekipo podpirajo v dobrem in slabem, rezultati ne vplivajo niti na število navijačev niti na način navijanja. »V tem pogledu smo Slovenci salonski navijači.«

Čeprav je športno kariero sklenil pred približno četrt stoletja, je Vilfan ostal vpet v šport, nazadnje je slovensko zmago na eurobasketu spremljal kot televizijski reporter. »Reprezentančne uspehe spremljamo z enako vnemo kot nekoč. Prevevajo nas navdušenje, zadovoljstvo in ponos, saj gre za športnike, ki predstavljajo našo državo. Ob uspehih smo enotni kot nikjer drugod: nekoč smo se znali poenotiti tudi o čem drugem, denimo o osamosvojitvi ali vstopu v Evropsko unijo, danes pa tega ni več.« Sledi logično podvprašanje: zakaj? »Mislim, da zato, ker je šport nekaj, kar je ostalo nedolžno v 28-letni zgodbi samostojne Slovenije. Je tudi manj povezan s politiko, kot je bil nekoč.«
 

»Navznoter poenoti, navzven izključuje«


Toda kar poenoti, na neki drugi ravni razdvaja; prek športa se manifestirajo različne družbene zamere in krivice. »Šport je vojna minus streljanje, kot se je slikovito izrazil že Orwell,« pravi Kaja Poteko, asistentka za sociološke predmete na fakulteti za šport. Strasti navijačev Napolija ni mogoče razumeti brez poznavanja odnosov med italijanskim severom in jugom. Maradonovi božja roka in noga dobita še večji pomen, ko se spomnimo na falklandsko vojno. Barceloni »més que un club«, več kot klub, ne pravijo brez razloga. Zmaga Slovenije nad Hrvaško bo vedno slajša od zmage nad Belorusijo. »Izhodiščna logika športa je logika naših proti drugim, ki navznoter poenoti, navzven pa izključuje. To ne pomeni, da šport ni zmožen preseganja nacionalističnih in podobnih delitev, bolj inkluzivnega in odprtega razumevanja ljubezni do skupnosti, toda pri tovrstnih idealizacijah velja biti previden,« je dejala sogovornica.

Problem nastane, ko se isti ljudje, ki so orgazmirali ob koših Anthonyja Randolpha in ga prekrstili v Tončka, zgražajo, čim v dresih švedske, švicarske ali nizozemske reprezentance uzrejo temnopolte športnike. Ko Jakov Fak na otvoritvi olimpijskih iger ne sme nositi slovenske zastave, čez teden dni pa postane srebrni heroj. In morda so trenutki evforije najboljša priložnost, da se na to opozori, kar je pred dvema letoma »izkoristil« gledališki režiser Jure Novak. Na spletni strani Dela je objavil kolumno Naši!, v kateri je naštel, kaj vse ga plaši ob odzivu na uspeh slovenskih košarkarjev. »Straši me, ker vem, za koga ali za kaj vse se ne povežemo. Nad čem vse se ne navdušimo. Plaši me, kaj morata, da postaneta naša, narediti čefur in črnec. In s kakšno lahkotnostjo postaneta naša, mimo vseh birokratskih in vrednostnih ovir in preprek, če le sta – naša,« je med drugim zapisal.

FOTO: Uroš Hočevar
FOTO: Uroš Hočevar


Tudi Starc meni, da reprezentančni šport ne presega ideoloških delitev, ampak jih le začasno suspendira. »V času športne evforije se zgolj začasno zviša prag tolerantnosti, ko pa zaškripa ali se stvar konča, bo poljski rasist, ki je vriskal ob napadalnih akcijah Wilfreda Leóna, še naprej sovražil temnopolte migrante ali krivdo za poraz proti Sloveniji najprej iskal pri edinem nebelem reprezentantu svoje izbrane vrste.«

Sogovornik s fakultete za šport opozarja na še en problem športne evforije: odvračanje pozornosti od političnega dogajanja, ki je – paradoksalno – včasih močno povezano s športom. »Med evropskim prvenstvom v odbojki so se dogajale politično iniciirane stvari, ki bodo to nacijo naredile bistveno manj športno,« pojasnjuje in kot primere navede ogrožanje šole v naravi zaradi slabo domišljenih predpisov ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, nižanje kakovosti športne dejavnosti v razširjenem programu osnovnih šol zaradi slabo implementiranega programa s strani zavoda za šolstvo in izganjanje kineziologov s centrov za krepitev zdravja zaradi ignorantskega odnosa posameznikov na ministrstvu za zdravje, ki bo po njegovem mnenju pokopalo idejo, da bodo zdravniki namesto zdravil začeli predpisovati vadbo na recept. »Medijem lahko zamerimo, da čustev občinstva ob športnih uspehih ne pomagajo prenesti v druge sfere življenja, kjer bi lahko z mobilizacijo množic stvari spremenili na bolje. Nihče drug namreč tega ne more narediti.«


Možnost upanja


»V kontekstu melanholične sedanjosti se zdi, da je šport ena izmed redkih priložnosti, ki je zmožna ljudi navdihniti z upanjem,« pravi Kaja Poteko, in čeprav se s primerjanjem in prepletanjem športa in politike hitro znajdemo na spolzkem terenu, kjer je žoga tako hitra, da si ob najmanjši nepravilnosti zabijemo avtogol, je misel, ki jo je hrvaški filozof Srećko Horvat zapisal v nekem komentarju lanskega svetovnega nogometnega prvenstva, še kako umestna. »Namesto da šport romantiziramo, ga lahko vzamemo za obrnjeno refleksijo tistega, kar manjka v politiki – upanje,« hrvaškega filozofa povzema Kaja Poteko in dodaja, da iz tega sledi vprašanje, »ali smo zmožni občutek pripadanja nečemu večjemu prenesti tudi v kak drug kontekst, denimo v kontekst politične participacije, ter ali smo zmožni preseči njegovo hipnost in jo vzeti kot izhodišče za nadaljnjo gradnjo nečesa novega«.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine