
Neomejen dostop | že od 14,99€
Papež Leon XIV. je danes, v nedeljo, 25. maja, daroval slovesno sveto mašo v papeški baziliki svetega Janeza Lateranskega v Rimu. S tem dejanjem je tudi uradno postal rimski škof, kar predstavlja ključni trenutek v začetku njegovega pontifikata. Današnje bogoslužje v tej starodavni rimski stolnici je pomenilo tudi zaključek niza verskih slovesnosti, ki so spremljale nastop novega poglavarja katoliške cerkve.
Bazilika svetega Janeza Lateranskega, kjer je novi papež danes obhajal evharistijo, ima v zgodovini in simboliki Cerkve izjemen pomen. Velja za najstarejšo izmed štirih velikih papeških bazilik v Rimu in nosi častni naziv »mater et caput omnium ecclesiarum Urbis et Orbis« oziroma »mati in glava vseh cerkva mesta Rima in sveta«. S prevzemom te stolnice papež formalno zasede položaj rimskega škofa, ki je temelj njegove vloge Petrovega naslednika. Prav s slovesnim bogoslužjem v tej baziliki je papež Leon XIV. danes tudi dejansko prevzel ta svoj osrednji škofovski položaj.
Pred osrednjo današnjo slovesnostjo v Lateranu se je papež Leon XIV. srečal tudi z županom mesta Rim, Robertom Gualtierijem. Kot so ob tem poročale tuje tiskovne agencije, sta tako papež kot župan Gualtieri v pogovoru poudarila pomen prizadevanj za mir v današnjem svetu. Ta gesta nakazuje na papeževo željo po sodelovanju z mestnimi oblastmi večnega mesta, katerega škofovsko službo je danes uradno nastopil.
Današnji dan pa za papeža Leona XIV. še ni zaključen zgolj s prevzemom lateranske bazilike. Kasneje je namreč obiskal tudi baziliko Marije Snežne (Santa Maria Maggiore). Tam se je v molitvi ustavil ob grobu svojega predhodnika, papeža Frančiška, ki je umrl 21. aprila letos.
Spomnimo, papež Leon XIV. je bil na kardinalskem konklavu za novega poglavarja katoliške cerkve izvoljen 8. maja. Njegova izvolitev predstavlja zgodovinski mejnik, saj je postal prvi Američan na tem položaju. Z današnjim uradnim prevzemom rimske škofovske katedre se tako začenja novo poglavje vodenja vesoljne Cerkve pod vodstvom papeža Leona XIV.
Komentarji