Tajski problem s sestrami

Politična kariera princese Ubolratane Radžakanje je trajala samo tri dni. A že to je bilo dovolj, da se je Tajska znašla na začetku nove krize, čeprav se še prejšnja ni povsem polegla. Mesec in pol pred prvimi parlamentarnimi volitvami, odkar je pred skoraj petimi leti vodenje države prevzela vojaška hunta, bi torej lahko prej pričakovali še eno preložitev vrnitve v demokracijo kot katarzo, na katero ta država že predolgo čaka.



Ubolratana je starejša sestra kralja Maha Vadžiralongkorna. Svojo nepričakovano kandidaturo za premierski položaj je objavila prejšnji petek, torej istega dne, ko se je sedanji predsednik vlade Prajut Čanoča uradno vključil v tekmo za ohranitev te funkcije.

Čanoča je kandidat novoustanovljene stranke Palang Pračarat, ki je očitno politični obraz same hunte, viri pa trdijo, da mu je dal kralj že prej blagoslov za začetek kampanje – v upanju, da bodo lahko z navidezno demokratizacijo vojaške vladavine zagotovili nemoteno nadaljevanje zapletenega začetka njegove vladavine, v kateri bo kronanje novega vladarja šele v začetku maja.

Viri, ki so dobro seznanjeni s tukajšnjimi razmerami, poleg tega trdijo, da je princesina kandidatura presenetila Čanočo, zlasti ker je nastopila v imenu stranke Thai Raksa Čart (kar dobesedno pomeni »rešimo narod«), ki je tesno povezana z največjim sovražnikom hunte, nekdanjim premierom Taksinom Šinavatro.

Rivalstvo vojske

Tako se je v nekem trenutku vojska prvič znašla v neposrednem rivalstvu s kraljevo družino. In čeprav je vse skupaj trajalo le kratek čas, so politične posledice takšne konstelacije brez precedensa skorajda neizogibne, pokazale pa se bodo šele takrat, ko se bo ta globoko razdeljeni narod odpravil na volitve.

Maha Vadžiralongkorn je moral nemudoma ukrepati, da bi preprečil poglabljanje prepada, in to ne le med »rdečimi srajcami«, kot se imenujejo Šinavatrovi privrženci, in »rumenimi srajcami«, v katerih nastopa rojalistično in nacionalistično krilo. Politični nastop 67-letne princese je v trenutku povzročil razdor tudi med »rumenimi«.

Medtem ko so eni dosledno podpirali novega kralja, ki mu sicer še vedno ni uspelo pridobiti velikega zaupanja in naklonjenosti državljanov, so drugi prav kandidaturo njegove sestre izkoristili za to, da bi ga posredno očrnili, s tem ko so trdili, da si Ubolratana ne bi drznila narediti tega koraka, če bi bil še živ njun oče, kralj Bumibol. Čeprav je na Tajskem strogo prepovedano kakršnokoli kritiziranje kraljeve družine, so hoteli s tem jasno povedati, da Maha Vadžiralongkorn nima ne avtoritete ne integritete. S tem pa je bil seveda hudo ogrožen že tako krhek monarhov ugled.

Kralj je že v petek zvečer v televizijskem nagovoru izjavil, da so ambicije njegove sestre, da bi postala premierka, po njegovem mnenju »neprimerne«, in čeprav je že s tem končal njeno kandidaturo, je bilo treba počakati, da to isto mnenje poda še tajska volilna komisija. To telo je v ponedeljek ponovilo, da »mora monarhija ostati nad politiko«, in tako je princesi preostalo samo še to, da se ljudem zahvali za »ljubezen in podporo«, Taksinu Šinavatri pa, da z varne razdalje opazuje nadaljnji razvoj dogajanja. Je pa lahko pri tem ugotovil, da dogovori s sestrami ne vodijo k prav dobrim izidom.



Tudi njegova sestra Jingluck Šinavatra je bila prva ženska na čelu tajske vlade in najmlajša med vsemi premieri v zgodovini tajske demokracije. Strmoglavil jo je Prajut, in to z vojaškim udarom leta 2014. Predvsem zato, ker sta bili tako ona kot njena stranka Pheu Thai podaljšana roka pobeglega Taksina.

Prajutov in tudi kraljevi problem je ta, da so Taksin in njemu naklonjene stranke zmagovale na vseh volitvah od leta 2001, zaradi tega pa je bil ne le ogrožen status kraljeve družine in s tem nasploh monarhije, temveč se je celotna politika začela obračati v populistično smer, ki je le še poglabljala razredni, območni in tudi ideološki prepad med dvema glavnima skupinama 70-milijonskega prebivalstva.

Tajci niso glasovali, vse odkar je hunta končala mandat Jingluck Šinavatre, tako da bi lahko volitve, ki so jih kar nekajkrat odpovedali in jih končno napovedali za 24. marec, skorajda poimenovali zgodovinski referendum z vprašanjem, ali si želi ta narod vrnitev v določeno obliko demokracije ali pa bi raje uzakonil avtoritarno vladavino. Dejansko bodo ljudje volili člane spodnjega doma parlamenta, in to 500 članov, medtem ko je zgornji dom sestavljen iz 250 izbrancev hunte in vojaških oficirjev. Sicer pa je hunta v volitve navsezadnje privolila zato, ker lahko na Tajskem vsak, ki prestopi petodstotni prag, predlaga kandidata za premiera, kar pomeni, da lahko njen kandidat dobi senat, nato pa lobira za 126 glasov iz spodnjega doma, da na koncu pridobi potrebnih 376 glasov.

Državni udar, obdobje stabilizacije, nove volitve

Po vseh pričakovanjih sta lahko hunta in Prajut povsem mirna, in to celo če se bo spodnji dom – glede na stališča do Taksina in same hunte – znova razdelil v dve skupini. Vprašanje pa je, kako bodo kralj in generali otipali družbeni utrip in ali se bodo po princesini politični pirueti zbali (povsem realne) nevarnosti pouličnih neredov. V tem primeru bi lahko volitve znova preložili, vse dokler ne bo krona končno pristala na glavi Maha Vadžiralongkorna in vse dokler se ne bo on na prestolu počutil povsem varnega.

Največji žrtvi vseh teh pretresov sta seveda tajska družba in gospodarstvo. Tajska, ki je bila nekoč ena od vodilnih v območni gospodarski areni, zadnja leta občutno zaostaja za sosedi, kot sta Vietnam in Indonezija. Stopnja rasti je v zadnjem desetletju zdrsnila na povprečne tri odstotke (v prejšnjem je bila okoli štiri odstotke), tako da težko obnavlja zaupanje vlagateljev, potem ko so se leta 2014 pokazale vse družbene in politične frustracije te pisane družbe.

Kar se danes dogaja na Tajskem, je nekdo primerjal z dogajanjem v Franciji leta 1877. Šestnajstega maja tega leta je namreč predsednik Patrice de MacMahon odstavil premiera Julesa Simona in na njegovo mesto imenoval moža, ki pa ga je parlament zavrnil. MacMahon, ki je na čelo države prišel na podlagi svojih vojaških zaslug, je nato razpustil parlament in s tem državo pahnil v ustavno krizo, katere posledice je Francija čutila vse do 20. stoletja.

Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo, če bi Prajut zmagal na volitvah, kar se še vedno zdi povsem gotovo, ni pa nikakršnih zagotovil, da bo dobil absolutno večino. Ko diktator postane premier in se sooči z grenkim okusom kompromisa z opozicijo, utegne razpustiti parlament in vse poskusiti znova: državni udar, obdobje stabilizacije, nove volitve. V tem primeru bi bila kriza edina realnost države, ki je bila dolgo zgled azijske demokracije. In kdo ve, kdaj bi se Tajska znova trdno postavila na noge.