Vse, samo da bo On zadovoljen

»To bo eden največjih podvigov, ki jih bo naš slavni narod letos uresničil,« je v torek, dan pred 75. obletnico začetka korejske vojne, dejal severnokorejski voditelj Kim Džong Un. A »podvig« se ni nanašal na vojno, temveč na mir. Pravzaprav se je nanašal na turizem in »veliki val sreče«, kot je dejal voditelj, sreče, ki obliva obalo pred novim letoviščem Vonsan Kalma, ki so ga pravkar dokončali na obali Japonskega morja. Kim je nadzoroval proslavo, ki so jo priredili ob tej priložnosti.

Severnokorejski voditelj je ob tem poslal zanimivo sporočilo tudi s svojo črno obleko, ukrojeno v zahodnem slogu, in srebrno kravato, ki je bila iste barve kot pesek na štiri kilometre dolgi plaži, seveda pa tudi s prihodom v mestece, ki je bilo nekdaj raketno oporišče, zdaj pa se je spremenilo v gospodarski dosežek, ki naj bi, kot pričakujejo, na leto privabil okoli 20.000 turistov. V letovišču, ki ga bodo uradno odprli 1. julija, bodo gostom na voljo hoteli, restavracije, trgovinski centri in seveda velik vodni park. Najprej bodo tukaj gostili samo domače turiste, nato pa morda tudi obiskovalce iz tujine, in to iz Rusije in Kitajske, morda pa tudi goste iz Evrope in Avstralije.

O vsem tem je poročala državna tiskovna agencija KCNA, novico pa popestrila s fotografijami voditelja in njegove žene Ri Sol Džu, ki je imela čez ramo obešeno dragoceno torbico iz kolekcije Gucci, ter njune hčere Kim Džu Ae, o kateri vse bolj prevladuje prepričanje, da bo očetova naslednica na oblasti. A najpomembneje je, da se je Kim ta teden posvetil letovišču na morski obali. Namesto tega bi lahko grozil z jedrsko bombo ali izstrelil medcelinsko raketo, pozival svoj narod, naj nikoli ne pozabi vojne, ki se uradno še vedno ni končala, ali povezal Bližnji in Daljni vzhod, tako da bi bilo vsem v Beli hiši in tudi v evropskih predsedniških palačah jasno, da se Severna Koreja, in to prav zaradi najnovejših prizorov iz Irana, ne bo nikoli odrekla svojemu jedrskemu programu.

Odnose med generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem in Donaldom Trumpom so poimenovali stockholmski sindrom. FOTO: John Thys/AFP

Toda voditelj komunistične države, ki ima izvrstne odnose z islamsko republiko in v kateri so bili iranski jedrski strokovnjaki pogosti in dobrodošli gostje, tokrat o tem ni govoril. Kim je dojel, da je v primerjavi z Iranom njegova prednost v tem, da on dejansko ima jedrsko bombo, vendar nima nafte, tako da bi bilo komercialno opravičilo morebitnega bombardiranja njegovih jedrskih oporišč sila dvomljivo. Glavni vzrok, da Severna Koreja ni »bombardibilna«, kot se je ob neki priložnosti izrazil britanski diplomat v Pekingu, pa je dejstvo, da je njeno močno topništvo nameščeno kakšnih 50 do 80 kilometrov stran od južnokorejskega glavnega mesta, katerega deset milijonov prebivalcev ima tako praktično vlogo talcev statusa quo.

Kljub temu je Kim pozorno spremljal, kako njegov malodane prijatelj Donald Trump bombardira Iran. In jasno je, da ga je vse to dodatno prepričalo, da mora imeti bogat in v celoti operativen, ne pa samo deklarativen in dekorativen jedrski arzenal. Zlasti zato, ker v severnokorejskem primeru ta ni namenjen poskusu, da bi na tem območju vsilili svojo prevlado, temveč predvsem temu, da se ohrani režim pod vodstvom dinastije Kim.

Kim je pripravil dobro pretehtan koktajl iz približno desetih manjših izstrelkov, ki jih je njegova vojska poskusno poslala v zrak prejšnji teden, in cele vrste slik iz novega letovišča, ki jih je KCNA objavila ta teden. S tem je ponudil novo interpretacijo korejske vojne kot popolnega nesmisla, ki ga celo zgodovina postopoma potiska v pozabo. Gre za to, da je ni strašnejše smrti od tiste, ki ni vgravirana v nobeno spremembo, pa tudi ne vpisana v uresničitev kakršnega koli cilja ali ideala.

Nato izpoveduje ljubezen Trumpu, čeprav je talec njegovih zahtev. FOTO: Christian Hartmann/Reuters

V tem primeru je šlo za smrt okoli štirih milijonov ljudi. Korejski polotok je ostal razdeljen po istem 38. vzporedniku, kot je bil že prej, delijo ga iste ideološke razlike, ki so pripeljale do vojne, in dodatna doza sovraštva ter brezupa, ki je zadostovala za zastrupitev Tihega oceana.

Med varnostjo in rižem z jajci

Za Kitajsko je bila obletnica začetka korejske vojne priložnost, da razmisli o sedanjem trenutku. Česa smo se naučili, so se vprašali kitajski komentatorji, eden od njih, Wang Xiaoguang, profesor na Obrambni univerzi, pa je zapisal, da je korejska vojna osvetlila tri glavne pasti rivalstva med velesilami, ki jih je tudi danes mogoče videti v Ukrajini ali na Bližnjem vzhodu.

Prva past je tako imenovana posredniška ali ​proxi vojna. Tudi na Korejskem polotoku je v resnici potekala vojna med ZDA in ZSSR, le da so v korejski vojni – drugače kot v sedanji ukrajinski – Američani v resnici umirali, Sovjeti pa so Severno Korejo branili do zadnjega Kitajca. Danes v Ukrajini umirajo Rusi, Američani pa Evropo pred rusko agresijo branijo do zadnjega Ukrajinca.

Druga past je »varnostna dilema«. Ko so ameriški vojaki prestopili 38. vzporednik in napredovali proti reki Jalu, vzdolž katere poteka meja med Severno Korejo in Kitajsko, so najprej na Korejski polotok poslali 300.000 kitajskih »prostovoljcev«, kot so jih imenovali, Američani pa so bili, kot pravi Wang, prepričani, da je šlo za čisti blef. A v prihodnjih treh letih se je v to vojno vključilo od 2,5 do tri milijone kitajskih vojakov, od katerih jih je več kot 400.000 pustilo kosti na korejskih tleh. Ni bil blef, pravi kitajski profesor, tako kot tudi zdaj ni blef, ko daje Kitajska vedeti, da ne bo dopustila, da bi ji »indo-pacifiške zveze« okoli vratu nataknile zanko, da bi jo nato lahko izrinile iz Južnokitajskega morja in potisnile čim dlje od Tajvana.

Korejski polotok 72 let po premirju ostaja razdeljen po istem 38. vzporedniku. FOTO: KCNA/Reuters

Tretja past se je skrivala v nedelovanju multilateralnega mehanizma. ZDA so pred 75 leti manipulirale z varnostnim svetom ZN, da bi uzakonile svoje delovanje na Korejskem polotoku, in že takrat se je pokazalo, kako lahko velesile mednarodne institucije zlahka preusmerijo na napačno pot. »Fenomen, ki traja vse do danes,« ugotavlja Wang.

Korejska vojna je bila pravzaprav klasičen primer zmotne strateške kalkulacije. Tveganje podobnega nerazumevanja oziroma napačne ocene situacije obstaja tudi zdaj, pri čemer je še posebej pomembno, da v to past ne padeta Kitajska in ZDA.

Rusija, nadaljuje Wang, namerava vzpostaviti od 60 do 80 kilometrov veliko tamponsko območje, učinkovito tamponsko območje pa mora izpolnjevati najmanj dva predpogoja. Izhajati mora iz obojestranskega sporazuma, poleg tega je treba vzpostaviti razliko med nominalnim in efektivnim tamponskim območjem. Obstajata namreč dve vrsti območij: država kot tamponsko območje in mednarodno tamponsko območje.

Osemintrideseti vzporednik, ki deli Korejski polotok, in demilitarizirano območje, čez katero poteka, sta postala zgolj fizična ovira za oborožene spopade, ne pa tudi most za vzpostavitev zaupanja. Tako Korejski polotok 72 let po ustavitvi spopadov kaže, da je danes edina izbira tisto, kar kot sodobno zasnovo ponuja Kitajska: skupna varnost in nova varnostna vizija azijsko-pacifiške skupnosti s skupno prihodnostjo.

Smrt Maa Zedongovega sina v korejski vojni naj bi po mnenju Kitajcev preprečila, da bi Kitajska postala dinastija. FOTO: Go Nakamura/Reuters

Kaj pa riž z jajci? Voditelj Mao Zedong je v korejsko vojno poslal svojega najstarejšega sina Mao Anyinga. Menda je ta v trenutku, ko so ameriška letala letela nad skrivališčem, v katerem so se skrivali kitajski prostovoljci, pripravljal riž z jajci. Američani so opazili dim, ki se je dvigal z ognjišča, in zelo natančno odvrgli bombe. Mladi Mao, sin, ki ga je imel voditelj najraje, je umrl pet mesecev po začetku vojne. Kitajci danes trdijo, da je prav to preprečilo, da bi se Kitajska spremenila v komunistično dinastijo, kakršna je Severna Koreja.

Če bi Anying ostal živ, bi ga voditelj izbral za svojega naslednika. Vsa namigovanja na to temo, ki se nenehno pojavljajo na družbenih omrežjih, so cenzurirana. Eden od uporabnikov omrežja Sina Weibo je bil zaradi žaljenja narodnih herojev aretiran in deset dni v priporu. Sicer pa je to omrežje že pred štirimi leti zapisalo: »Riž z jajci je najboljša stvar, ki je nastala v korejski vojni.«

Pet odstotkov

Oh, ta pogled! Poln občudovanja in z rahlo začimbo nežnosti, brez prikrivanja oboževanja in pripravljen na vse, samo da bo On zadovoljen. Da, govorim o Marku Rutteju in načinu, kako je generalni sekretar Nata ta teden med vrhunskim srečanjem v Haagu gledal ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Novinarja zunanjepolitičnega portala Foreign Policy Rishi Iyengar in John Haltiwanger sta odnos med omenjenima poimenovala kot tipičen primer stockholmskega sindroma. »Nato izpoveduje ljubezen Trumpu, čeprav je talec njegovih zahtev,« sta zapisala.

»On je moj dobri prijatelj,« je v sredo na tiskovni konferenci dejal Rutte. »Zaupam mu.« Nato pa Trumpa celo poimenoval za »človeka miru« in »človeka moči«. Na koncu je na čokoladno torto dodal še češnjo, ko je vulgarni opis iransko-izraelskega spopada iz ust ameriškega predsednika – ki je dejal, da se ti državi že tako dolgo in grobo spopadata, da sploh ne vesta več, kaj j…nega počneta« (»what the fuck they are doing«) – opravičil z besedami: »Očka mora včasih uporabiti težke besede.«

Severnokorejski voditelj Kim Džong Un je odprtje novega letovišča označil za enega največjih podvigov svojega naroda.  FOTO: AFP

Spremljala sem zgodovinsko srečanje na Nizozemskem, katerega rezultat je bilo zgodovinskih pet odstotkov, kolikor so se evropske članice Nata obvezale nameniti za oboroževanje, in bilo mi je težko zavzeti stališče do tega vprašanja. Ko so države, ki so nekdaj pripadale SFR Jugoslaviji, ustanovile svoje profesionalne vojske in odpravile vojaško obveznost, sem bila ponosna, da živim v času, v katerem se bodo lahko moji sinovi učili kaj drugega, po mojem mnenju pametnejšega in koristnejšega od polnjenja minometalcev, čiščenja pušk in topov ter streljanja v tarčo v človeški podobi.

Zdaj pa se vračamo k »junaškim običajem«, ko otrokom kažemo, s čim vse se da vojskovati, kako se da ubijati in kaj vse nam je »očka« prodal, da bi bili varni. Na Hrvaškem hodijo otroci organizirano na oglede rafalov, bojnih letal, kupljenih od Francije, nato pa pred televizijskimi kamerami izjavljajo, da bi bili, ko bodo odrasli, najraje vojaški piloti. Moji sinovi so hoteli biti gasilci. Ker smo počitnice preživljali na Braču in so tam redno občudovali pilote kanaderjev, ki so gasili gozdne požare.

Skoraj simbolično je, da je bilo pet odstotkov izglasovanih v mesecu ponosa, posvečenem enakopravnosti LGBTQ v družbi, ki se vse bolj vrača k mačističnim vrednotam, kajti, če si to želimo ali ne, orožje in militarizacija zahtevata »močnega moškega«. Povsem jasno je, da se bo v obdobju, ki že potiska na obrobje pravice homoseksualnih in transoseb, spet zatiralo tudi pravice žensk, kajti glasovali smo za novi srednji vek, le da je ta tehnološko zelo napreden, fantastično digitaliziran in beautifully (kot bi dejal zadovoljni Trump) avtomatiziran ter hipersonično obogaten z orožjem, ki ga proizvaja le nekaj držav na svetu. Predvsem Amerika.

Ah, obrnimo vse skupaj na šalo, nam je sporočil Kim Džong Un v Haagu … ok, ne tisti pravi, temveč avstralski komik Howard X, ki je po videzu zelo podoben severnokorejskemu diktatorju. Nato se še ostriže in obleče na njegov način, v naročju pa nosi napihljivo jedrsko bombo, na kateri piše: »Moji vojaki so že v Ukrajini. Evropa, kje so tvoji?« In takšen je prišel pred kovinske ograde, za katerimi je potekalo Natovo vrhunsko srečanje, poziral pred kamerami in ironično govoril, kako ni pošteno, da »kolega diktator Netanjahu ubije več ljudi v krajšem času kot jaz, sankcije pa znova dobim jaz in ne on«, Iranu pa je sporočil, da »brez jedrske bombe nisi nič, samo sedeča raca«, ki jo lahko napade, kdor hoče.

Howard X je po videzu zelo podoben severnokorejskemu diktatorju. FOTO: David Dee Delgado/Reuters

Tako je bil videti eden od njegovih tipičnih protestov. Sprašujem se, kaj si o njem misli pravi vodja Kim. Domnevam, da mu je všeč. Konec koncev, kaj mu mar komik, saj ima letovišče z velikimi tobogani, ki te čudovito vržejo v morje. In prav o ničemer ti ni treba razmišljati.