Postal(a) sem specialkar(ka)
Poletovci na kisiku vam izražamo dobrodošlico v specialkarski svet. Sliši se nič posebnega, vendar je to neke vrste odgovornost.
Odpri galerijo
Skoraj ne mine dan, da me ne bi kdo pocukal za rokav, poslal email ali sms ali kar poklical in vprašal, kakšno specialko mu priporočam. FOTO: Arhiv proizvajalca Rapha
Voziti specialno dirkalno kolo ni lahko, zahteva določene telesne sposobnosti, tudi psihične, če omenimo še gostoto prometa na slovenskem asfaltu.
Specialka je namenjena kolesarjem za športno vožnjo. Posebnost teh koles je zelo lahek in tog okvir kolesa, narejen iz aluminijaste zlitine ali ogljikovih vlaken, kar omogoča zelo velik izkoristek prenosa moči na cesto. Druga posebnost je značilno uokrivljeno dirkaško krmilo, ki omogoča veliko možnosti oprijema in veliko aerodinamiko na kolesu.
Ta kolesa so opremljena s tremi vrstami pogonskega mehanizma. Klasična dvojna verižnica je namenjena tekmovalcem in boljšim rekreativcem. Kompaktna dvojna verižnica je namenjena rekreativnim kolesarjem. Trojna verižnica (že redkost) je namenjena začetnikom, starejšim rekreativcem in kolesarjem, ki večinoma premagujejo zelo strme vzpone.
Skoraj ne mine dan, da me ne bi kdo pocukal za rokav, poslal email ali sms ali kar poklical in vprašal, kakšno specialko mu priporočam. Če človeka ne vidiš in ga samo bereš ali poslušaš, je to še toliko teže. Poskušal bom kar na tem mestu svetovati tistim, ki greste prvič na specialko. Potem bodo sledili nasveti tistim, ki gredo prvič na boljšo specialko, kar pomeni, da so svojo staro »prerasli«, kar zadeva napredek v vožnji, željah in ciljih. Potem pridejo na vrsto še tisti, ki so se odločili imeti dirkalca, kar pomeni, da imajo resne cilje, recimo na Franji, Vršiču in slovenskem rekreativnem pokalu.
Vzemimo za primer kolesarja, ki je nedoločnih let, bolj športnega videza, kar pomeni, da ima »bauh«, vendar si tega ne prizna. Ljudje smo si različni, zato je težko za vsak »vzorec« napisati svoj nasvet. Recimo tako, da tisti z »izrazito« številko na tehtnici in z leti, ki Abrahama pošiljajo po cigarete, naj ne bi začeli kolesariti s specialko, ampak recimo s kolesom za treking. Torej, ste bolj športni tip, ki se je odločil za užitke, ki jih ponuja specialka.
Najbolj pomembno je, da ne poslušate denarnice, ampak nasvet izkušenega. Na trgu je tako, da so serijski dirkalci mnogo dražji od rekreativnih specialk. Kakšna je torej razlika med rekreativko in dirkalcem? Ogromna, čeprav na prvi pogled ni videti tako. Največje razlike so v geometriji in zgradbi okvirja. Tiste, ki jih tak kolesar potrebuje, imajo geometrijo, ki ponuja udobnejšo vožnjo. No, pa smo pri vprašanju, kako lahko »formula« ponuja udobno vožnjo.
Lahko. Tehnologija se je spremenila in naša zavest tudi. Se spomnite, kako smo včasih smučali samo s tekmovalnimi smučmi in pancerji in celo v tekmovalni opremi. In potem se je zgodilo, da so nam noge »umrle« v trdih, neudobnih, mrzlih pancerjih, da ne govorim, kako so nam smuči »vibrirale« po snegu, ko so bile »pretrde« in … Koliko časa je minilo, da so nam dopovedali, da rekreativni smučar potrebuje rekreativno smučarsko opremo.
Enako je pri specialkah. Če rekreativec vozi dirkalnik, bo naslednji dan ali najpozneje čez dva imel občutek, da je boksar in ne kolesar, bolel ga bo vsak kvadratni centin telesa. In ne, telo se po določenih kilometrih ne bo privadilo »trdote«, ampak se bo uprlo v obliki različnih poškodb, kajti ne smemo pozabiti, kdaj smo rojeni. Kar hočem povedati, je to, da kot rekreativec nikar ne vozite kolesa, kot ga vozi recimo Froome, pa tudi če imate v denarnici za več takih koles.
Ni finta v tem, ker tako kolo vam ne bo ponudilo prav nobene prednosti ali užitkov, ampak le trpljenje. In če ne boste poslušali mojega nasveta? Potem boste po nekaj kilometrih končno priznali, da morate še enkrat k strokovnjaku za nastavitev kolesa po vaših merah, vendar tokrat k »pravemu strokovnjaku«. In on vam ga bo nastavil tako, da bo videti kot »formula s traktorskimi gumami«. In potem boste v posmeh vsem »dirkačem«, dirkalniku boste ubili dušo, od kolesa ne boste dobili to, kar ste pričakovali, kar ste kupili, pa še za nebralca Poleta na kisiku vas bodo imeli.
Pravzaprav se bo to videlo že od daleč. Skratka, užitka ne bo, in skratka, to je narobe, popolnoma narobe. Vem, spet boste rekli, da si boste za svoj denar kupili najboljše. Tudi rekreativne specialke so lahko drage, vendar tu ne bomo razpravljali o cenah, ampak o uporabnosti.
Poleg geometrije okvirja so razlike med dirkalci in rekreativnimi specialkami tudi v opremi. Rekreativke imajo udobnejša krmila, ki so zaradi geometrije kolesa precej manj oddaljena od sedeža, ne v dolžini, ampak višini. Tu je mišljen tako imenovani »drop« ali padec, razlika med vrhom sedeža in spodnjim delom krmila. Materiali opreme so toliko mehkejši, da lahko rečemo, da je zaradi tega vožnja udobnejša.
Zaradi teh lastnosti so tudi kilogram ali dva, več ne, take specialke težje, vendar še vedno lahko govorimo o zelo lahkih kolesih. Sedež je tisti, ki je tarča vseh, ki se prvič podajo na specialko. Verjemite, da so proizvajalci tudi za to poskrbeli. Sedeži še vedno ustrezajo lastnostim, značaju takšne specialke. Tu ne smemo pozabiti, da k udobnosti sedenja najprej pripomore prava nastavitev vsega kolesa, tudi kolesarski čevlji in skoraj najpomembnejše – kolesarske hlače.
Še vedno ne veste, kakšna je prava za vas? V specializiranih prodajalnah so specialke že v izložbah nastavljene v osnovnih nastavitvah. Vsak se mora na njej najbolje počutiti, ko se drži za spodnji del krmila, ne za zavorno-prestavni ročici ali vrh krmila! Zakaj? Zato ker je bistvo vožnje specialke v dirkalni drži, torej takrat, ko se zaradi hitrosti, aerodinamičnih prednosti držimo za krmilo spodaj. Seveda bosta potem preostali dve drži, torej za ročici ali za zgornji del krmila, udobnejši.
Četrtega načina držanja krmila ni. Specialkar največ kilometrov prekolesari z držanjem krmila spodaj, ker drugače mu težko tako rečemo. Vem, osemindevetdeset odstotkov rekreativcev se komaj kdaj dotakne spodnjega dela krmila. To pomeni, da imajo neustrezna kolesa. Nič drugega.
Za udobno ali hitro kolesarjenje je zelo pomemben položaj na kolesu. Osnova za to pa je okvir kolesa. Običajno so okvirji narejeni v treh, najbolj prodajani modeli posameznih znamk pa tudi v petih velikostih. Označeni so večinoma z velikostmi XS, S, M, L in XL ,ta razpon je primeren za kolesarje od 150 do 195 cm telesne višine.
Na trgu je sicer kar nekaj teorij in tabel za preračun razmerja med višino kolesarja in velikostjo okvirja. Vendar so po mojem mnenju dokaj neuporabne za rekreativne kolesarje, saj so izračuni narejeni večinoma za tekmovalce, ki pa vozijo kolesa z okvirji, izdelanimi po meri.
Konfekcijski okvir kolesa enostavno pomerimo tako, da prestopimo kolo čez »štango«. Razdalja med zgornjo cevjo in razkorakom naj bo od 2,5 do 7 centimetrov. Če sta za vašo višino primerna dva okvirja, izberite raje manjšega, saj ima manjši okvir manjšo težo, večjo togost in manjše kolo ima boljšo vodljivost.
Če smo izbrali pravilno velikost okvirja, nastavitev višine sedeža in krmila ter razmika med sedežem in krmilom oziroma dolžine kolesa ne bo zahtevna. Višino sedeža nastavimo najlaže, če se usedemo na kolo in peto postavimo na pedal v najnižji točki. Noga naj bo iztegnjena, pri tem pa se ne smemo zibati v bokih, ko zavrtimo pedale.
Višina krmila oziroma razmerje med sedežem in krmilom je odvisno od kolesarjeve gibčnosti v spodnjem delu hrbta in načina vožnje, ta je športni, rekreacijski ali turistični. Pri zelo gibčnem kolesarju, ta se v predklonu lahko dotakne tal z dlanmi, lahko nastavimo krmilo od 10 do 15 centimetrov niže od višine sedeža, če kolo nastavljamo za športno vožnjo, in od 5 do 10 za rekreacijsko ter od 0 do 5 centimetrov za turistično vožnjo.
Za srednje gibčnega kolesarja, ta se v predklonu s prsti dotakne tal, nastavimo krmilo od 5 do 10 centimetrov niže za športno vožnjo, od 0 do 5 centimetrov niže za rekreacijsko in od +5 do 0 za turistično vožnjo.
Slabo gibčnemu kolesarju, v predklonu mu do tal manjka od 5 do 10 centimetrov, posamezne vrednosti zvišamo za 5 centimetrov.
Dolžino kolesa najlaže določimo tako, da kolo zajahamo in ob sproščeni vožnji z rokami na spodnjem delu krmila pogledamo os prvega kolesa. Če nam pogled na os zakriva krmilo, pomeni, da je dolžina prava. Če ne, dolžino nastavimo z dolžino toporišča oziroma nosilnika krmila. Dolžina slednjega je lahko od štiri za otroke do 14 centimetrov za tiste, ki mislijo, da so že odrasli.
Ko imamo kolo v grobem nastavljeno, opravimo testno vožnjo. Zelo pomemben je prvi vtis, na kolesu se moramo peljati elegantno, boki morajo biti mirni v sedečem položaju in prostor za za kolena mora biti dovolj, tudi ko gremo v stoječi položaj. Prav tako mora biti kolo mirno v ovinkih in kadar spustimo krmilo.
Kolo imamo, vendar za varno in udobno vožnjo potrebujemo tudi še nekaj opreme, da bo kolesarjenje udobnejše in da bomo lahko tudi sami kaj postorili ob nezgodi … (Se nadaljuje.)
Specialka je namenjena kolesarjem za športno vožnjo. Posebnost teh koles je zelo lahek in tog okvir kolesa, narejen iz aluminijaste zlitine ali ogljikovih vlaken, kar omogoča zelo velik izkoristek prenosa moči na cesto. Druga posebnost je značilno uokrivljeno dirkaško krmilo, ki omogoča veliko možnosti oprijema in veliko aerodinamiko na kolesu.
Ta kolesa so opremljena s tremi vrstami pogonskega mehanizma. Klasična dvojna verižnica je namenjena tekmovalcem in boljšim rekreativcem. Kompaktna dvojna verižnica je namenjena rekreativnim kolesarjem. Trojna verižnica (že redkost) je namenjena začetnikom, starejšim rekreativcem in kolesarjem, ki večinoma premagujejo zelo strme vzpone.
Tehnologija se je spremenila in naša zavest tudi. FOTO: Osebni arhiv
Ne mine dan
Skoraj ne mine dan, da me ne bi kdo pocukal za rokav, poslal email ali sms ali kar poklical in vprašal, kakšno specialko mu priporočam. Če človeka ne vidiš in ga samo bereš ali poslušaš, je to še toliko teže. Poskušal bom kar na tem mestu svetovati tistim, ki greste prvič na specialko. Potem bodo sledili nasveti tistim, ki gredo prvič na boljšo specialko, kar pomeni, da so svojo staro »prerasli«, kar zadeva napredek v vožnji, željah in ciljih. Potem pridejo na vrsto še tisti, ki so se odločili imeti dirkalca, kar pomeni, da imajo resne cilje, recimo na Franji, Vršiču in slovenskem rekreativnem pokalu.
Primerek
Vzemimo za primer kolesarja, ki je nedoločnih let, bolj športnega videza, kar pomeni, da ima »bauh«, vendar si tega ne prizna. Ljudje smo si različni, zato je težko za vsak »vzorec« napisati svoj nasvet. Recimo tako, da tisti z »izrazito« številko na tehtnici in z leti, ki Abrahama pošiljajo po cigarete, naj ne bi začeli kolesariti s specialko, ampak recimo s kolesom za treking. Torej, ste bolj športni tip, ki se je odločil za užitke, ki jih ponuja specialka.
Najbolj pomembno je, da ne poslušate denarnice, ampak nasvet izkušenega. Na trgu je tako, da so serijski dirkalci mnogo dražji od rekreativnih specialk. Kakšna je torej razlika med rekreativko in dirkalcem? Ogromna, čeprav na prvi pogled ni videti tako. Največje razlike so v geometriji in zgradbi okvirja. Tiste, ki jih tak kolesar potrebuje, imajo geometrijo, ki ponuja udobnejšo vožnjo. No, pa smo pri vprašanju, kako lahko »formula« ponuja udobno vožnjo.
Lahko. Tehnologija se je spremenila in naša zavest tudi. Se spomnite, kako smo včasih smučali samo s tekmovalnimi smučmi in pancerji in celo v tekmovalni opremi. In potem se je zgodilo, da so nam noge »umrle« v trdih, neudobnih, mrzlih pancerjih, da ne govorim, kako so nam smuči »vibrirale« po snegu, ko so bile »pretrde« in … Koliko časa je minilo, da so nam dopovedali, da rekreativni smučar potrebuje rekreativno smučarsko opremo.
Vzemimo za primer kolesarja, ki je nedoločnih let, bolj športnega videza, kar pomeni, da ima »bauh«, vendar si tega ne prizna. FOTO: Arhiv proizvajalca Attaquer
Enako je pri specialkah. Če rekreativec vozi dirkalnik, bo naslednji dan ali najpozneje čez dva imel občutek, da je boksar in ne kolesar, bolel ga bo vsak kvadratni centin telesa. In ne, telo se po določenih kilometrih ne bo privadilo »trdote«, ampak se bo uprlo v obliki različnih poškodb, kajti ne smemo pozabiti, kdaj smo rojeni. Kar hočem povedati, je to, da kot rekreativec nikar ne vozite kolesa, kot ga vozi recimo Froome, pa tudi če imate v denarnici za več takih koles.
Ni finta v tem, ker tako kolo vam ne bo ponudilo prav nobene prednosti ali užitkov, ampak le trpljenje. In če ne boste poslušali mojega nasveta? Potem boste po nekaj kilometrih končno priznali, da morate še enkrat k strokovnjaku za nastavitev kolesa po vaših merah, vendar tokrat k »pravemu strokovnjaku«. In on vam ga bo nastavil tako, da bo videti kot »formula s traktorskimi gumami«. In potem boste v posmeh vsem »dirkačem«, dirkalniku boste ubili dušo, od kolesa ne boste dobili to, kar ste pričakovali, kar ste kupili, pa še za nebralca Poleta na kisiku vas bodo imeli.
Pravzaprav se bo to videlo že od daleč. Skratka, užitka ne bo, in skratka, to je narobe, popolnoma narobe. Vem, spet boste rekli, da si boste za svoj denar kupili najboljše. Tudi rekreativne specialke so lahko drage, vendar tu ne bomo razpravljali o cenah, ampak o uporabnosti.
Višina krmila oziroma razmerje med sedežem in krmilom je odvisno od kolesarjeve gibčnosti v spodnjem delu hrbta in načina vožnje, ta je športni, rekreacijski ali turistični. FOTO: Irma Baloh
Poleg geometrije okvirja so razlike med dirkalci in rekreativnimi specialkami tudi v opremi. Rekreativke imajo udobnejša krmila, ki so zaradi geometrije kolesa precej manj oddaljena od sedeža, ne v dolžini, ampak višini. Tu je mišljen tako imenovani »drop« ali padec, razlika med vrhom sedeža in spodnjim delom krmila. Materiali opreme so toliko mehkejši, da lahko rečemo, da je zaradi tega vožnja udobnejša.
Zaradi teh lastnosti so tudi kilogram ali dva, več ne, take specialke težje, vendar še vedno lahko govorimo o zelo lahkih kolesih. Sedež je tisti, ki je tarča vseh, ki se prvič podajo na specialko. Verjemite, da so proizvajalci tudi za to poskrbeli. Sedeži še vedno ustrezajo lastnostim, značaju takšne specialke. Tu ne smemo pozabiti, da k udobnosti sedenja najprej pripomore prava nastavitev vsega kolesa, tudi kolesarski čevlji in skoraj najpomembnejše – kolesarske hlače.
Še vedno ne veste, kakšna je prava za vas? V specializiranih prodajalnah so specialke že v izložbah nastavljene v osnovnih nastavitvah. Vsak se mora na njej najbolje počutiti, ko se drži za spodnji del krmila, ne za zavorno-prestavni ročici ali vrh krmila! Zakaj? Zato ker je bistvo vožnje specialke v dirkalni drži, torej takrat, ko se zaradi hitrosti, aerodinamičnih prednosti držimo za krmilo spodaj. Seveda bosta potem preostali dve drži, torej za ročici ali za zgornji del krmila, udobnejši.
Četrtega načina držanja krmila ni. Specialkar največ kilometrov prekolesari z držanjem krmila spodaj, ker drugače mu težko tako rečemo. Vem, osemindevetdeset odstotkov rekreativcev se komaj kdaj dotakne spodnjega dela krmila. To pomeni, da imajo neustrezna kolesa. Nič drugega.
Velikost okvirja, ne kolesa
Za udobno ali hitro kolesarjenje je zelo pomemben položaj na kolesu. Osnova za to pa je okvir kolesa. Običajno so okvirji narejeni v treh, najbolj prodajani modeli posameznih znamk pa tudi v petih velikostih. Označeni so večinoma z velikostmi XS, S, M, L in XL ,ta razpon je primeren za kolesarje od 150 do 195 cm telesne višine.
Na trgu je sicer kar nekaj teorij in tabel za preračun razmerja med višino kolesarja in velikostjo okvirja. Vendar so po mojem mnenju dokaj neuporabne za rekreativne kolesarje, saj so izračuni narejeni večinoma za tekmovalce, ki pa vozijo kolesa z okvirji, izdelanimi po meri.
Konfekcijski okvir kolesa enostavno pomerimo tako, da prestopimo kolo čez »štango«. Razdalja med zgornjo cevjo in razkorakom naj bo od 2,5 do 7 centimetrov. Če sta za vašo višino primerna dva okvirja, izberite raje manjšega, saj ima manjši okvir manjšo težo, večjo togost in manjše kolo ima boljšo vodljivost.
Pri zelo gibčnem kolesarju, ta se v predklonu lahko dotakne tal z dlanmi, lahko nastavimo krmilo od 10 do 15 centimetrov niže od višine sedeža. FOTO: Osebni arhiv
Nastavitev kolesa
Če smo izbrali pravilno velikost okvirja, nastavitev višine sedeža in krmila ter razmika med sedežem in krmilom oziroma dolžine kolesa ne bo zahtevna. Višino sedeža nastavimo najlaže, če se usedemo na kolo in peto postavimo na pedal v najnižji točki. Noga naj bo iztegnjena, pri tem pa se ne smemo zibati v bokih, ko zavrtimo pedale.
Višina krmila oziroma razmerje med sedežem in krmilom je odvisno od kolesarjeve gibčnosti v spodnjem delu hrbta in načina vožnje, ta je športni, rekreacijski ali turistični. Pri zelo gibčnem kolesarju, ta se v predklonu lahko dotakne tal z dlanmi, lahko nastavimo krmilo od 10 do 15 centimetrov niže od višine sedeža, če kolo nastavljamo za športno vožnjo, in od 5 do 10 za rekreacijsko ter od 0 do 5 centimetrov za turistično vožnjo.
Za srednje gibčnega kolesarja, ta se v predklonu s prsti dotakne tal, nastavimo krmilo od 5 do 10 centimetrov niže za športno vožnjo, od 0 do 5 centimetrov niže za rekreacijsko in od +5 do 0 za turistično vožnjo.
Slabo gibčnemu kolesarju, v predklonu mu do tal manjka od 5 do 10 centimetrov, posamezne vrednosti zvišamo za 5 centimetrov.
Dolžino kolesa najlaže določimo tako, da kolo zajahamo in ob sproščeni vožnji z rokami na spodnjem delu krmila pogledamo os prvega kolesa. Če nam pogled na os zakriva krmilo, pomeni, da je dolžina prava. Če ne, dolžino nastavimo z dolžino toporišča oziroma nosilnika krmila. Dolžina slednjega je lahko od štiri za otroke do 14 centimetrov za tiste, ki mislijo, da so že odrasli.
Ko imamo kolo v grobem nastavljeno, opravimo testno vožnjo. Zelo pomemben je prvi vtis, na kolesu se moramo peljati elegantno, boki morajo biti mirni v sedečem položaju in prostor za za kolena mora biti dovolj, tudi ko gremo v stoječi položaj. Prav tako mora biti kolo mirno v ovinkih in kadar spustimo krmilo.
Kolo imamo, vendar za varno in udobno vožnjo potrebujemo tudi še nekaj opreme, da bo kolesarjenje udobnejše in da bomo lahko tudi sami kaj postorili ob nezgodi … (Se nadaljuje.)
