Več napora in manj čustev – telo postane en sam krč
Pogost vzrok težav s sklepi pri športnikih sta senzorno-motorična amnezija (SMA) in prevelik tonus mišic, ki onemogoča pravilno gibanje medenice in telesa.
Odpri galerijo
Če je gibanje neprijetno, želi dejavnost ali spremeniti ali opustiti. FOTO: Jure Eržen
Pogost vzrok težav s sklepi pri športnikih sta senzorno-motorična amnezija (SMA) in prevelik tonus mišic, ki onemogoča pravilno gibanje medenice in telesa.
Vse od rojstva se učimo usklajenega sodelovanja mišic med gibanjem. Usklajenost je evolucijsko pogojena. Ob rojstvu je vsakomur dodeljen določen potencial in otrok se med gibanjem nenehno uči nadzora nad mišicami in napreduje v okviru zmožnosti. Ker je njegova mišična moč še nerazvita, za dosego cilja ne more uporabljati volje in truda, temveč izkorišča čas za dvigovanje mišične usklajenosti, s katero doseže želeni cilj.
Dvig koordinacije nam omogoči večjo učinkovitost in to občutimo kot prijetno. Nasprotno pa manj učinkovito gibanje, ki je posledica slabše koordinacije, občutimo kot neprijetno, in če traja dlje, postane boleče. Če opazujemo otroka, je očitno, da se pri učenju novih gibov ravna po načelu prijetnega – dokler mu to okolje lahko pokaže, mu to omogoča in dopušča.
Če je gibanje neprijetno, želi dejavnost ali spremeniti ali opustiti. Ker ohranitev prijetnega občutka temelji na razmeroma hitrem dvigu učinkovitosti, usvoji usklajenost mišic za določen gib; zato je otroško gibanje lahkotno, igrivo in že na pogled prijetno.
Pri odraslih vidimo takšno gibanje le redko, zato tudi otrok ne more posnemati naravnega odnosa in izvedbe. Tako vedno bolj posnema odnos staršev do gibanja, ki pa je običajno ravno nasproten želenemu: je togo, sunkovito, neučinkovito in boleče, to je gibanje, ki prevladuje pri odraslih, ki tako postane priporočilo, ki mu otrok sledi. Od staršev posnema tudi vlogo nelagodja, truda, jeze in bolečine v življenju, ki je pri odraslem normalna posledica »zdravega« gibanja.
Vpliv okolja in izguba pravilnega zaznavanja vpliva in vloge časa na ritem življenja in dejanja, ki ga sestavljajo, sta večino odraslih oseb pripeljala v nenaravno gibanje. To lahko vsakodnevno opazujemo na ulicah, kjer skorajda ne moremo več najti osebe, ki se giba elegantno in lahkotno.
Dejavnik, ki tudi izjemno vpliva na izgubo gibalne lahkotnosti, je potreba po onemogočenju izražanja močnih čustev. Ko smo pod vplivom močnega čustva, čas teče počasneje in tako izrazito vpliva na naše načrte. Predstavljajte si, da v glasu otroka ali partnerja zaznate veliko žalost, strah ali jezo, ko odhajate v službo. Ali vam bo to čustvo spremenilo načrte, otežilo doseganje zastavljenih ciljev in povzročilo nelagodje, ko se boste morali ukvarjati z njim in sprejemati dejstvo, da ste lahko zanj tudi sami odgovorni?
Bi bilo bolje, da tega ne bi bilo in bi bilo vsaj na površini vse v redu?
Močna čustva negativno vplivajo na usklajenost delovanja, ki je potrebna za ohranitev in povečevanje hitrosti družbe, katere deli smo. Tega pa sodobna družba in potreba po stalni rasti materialnega ne dopuščata. Če pomislimo, lahko jasno opazimo vpliv okolja na otroka, katerega posledica je, da mu privzgojimo odpor in strah pred izražanjem jasnih, avtentičnih in močnih čustev.
Razumevanje teh dejstev današnjega življenja in odnosov je pomembno za razumevanje kroničnih poškodb pri športniku, tako profesionalnem kot rekreativnem. Izražanje čustev je namreč vsetelesni proces in njihovo učinkovito izražanje zahteva povezanost celotnega telesa.
Torej je logična posledica negativnega odziva okolice na močno čustvo otroka izguba povezanosti v telesu. Otrok za zadovoljitev zahtev ustvari povišano mišično napetost, ki ga omrtviči in loči od samega sebe. Zato popačeno zaznava resnično stanje v sebi in okolju ter lažje in bolje zaduši čustva, s katerimi bi na neprijetnosti v okolju vplival.
Ker se zahteve okolja do plitvega čustvovanja ne spreminjajo, ta potreba postane kronična in se razvije v senzorno-motorično amnezijo (SMA), izgubo občutenja lastnega telesa, o kateri lahko rečemo, da je čutno-gibalna izguba spomina.
Najmočnejše mišice z najboljšimi vzvodi, ki povezujejo prsni koš in noge, so v sredini trupa. Zato tu nastajajo najmočnejša čustva, ki trčijo na prepoved. To privede do čedalje slabše koordinacije in zmanjšanja mišične usklajenosti. Gibanje postaja neprijetno, gibamo se vse bolj nasilno, saj jeze, ki jo poraja tak odnos okolice do nas, ne moremo pravilno in učinkovito izraziti. Vedno bolj se razvija odnos do okolice v duhu pregovora »psi lajajo, karavana gre dalje«.
Vendar pa: jezo moramo izraziti tako ali drugače, zato razvijemo pretiravanje pri delu, športu ali kakšni drugi dejavnosti, kjer lahko porabimo energijo, namenjeno urejanju tistega, kar nas jezi.
V nas se razvija občutek pomanjkanja moči in vzdržljivosti, vendar se ne zavedamo prikritih razlogov, zato pa tudi ne potrebe, da se ne gibamo več učinkovito. In čeprav je naše gibanje neprijetno in celo boleče, vanj vlagamo vse več truda, saj nimamo druge izbire. Če se ustavimo, ne da razumemo, kaj se dogaja, nas to spravi v stisko, tesnobo ali celo paniko, kar je pri vrhunskih športnikih pogosto.
Vse to pa lahko spremenimo.
Senzorno-motorična amnezija imobilizira medenico in trup, skrajša korak in doseg rok, hojo in tek pa naredi zibajoča in zatikajoča se. Sklepi in hrbtenica so obremenjeni 24 ur na dan, zato si želimo več počitka, kot nam pritiče, saj smo ljudje ustvarjeni predvsem za lahkotno, učinkovito in nenaporno gibanje.
Zato je sestavni del procesa učenja športnikov vedno določitev vzrokov za pretirano nepovezanost v telesu in nepravilno dihanje. Ugotovitev vzrokov za popačen odnos do občutkov in časa je osnova za razumno razlago vzrokov kroničnih težav in njihovo odpravo.
Morda je to pomembno za ljubiteljske športnike v zrelih letih: metoda AEQ na peti stopnji omogoča učinkovito spremembo teh stanj, ki jih običajno pripišemo letom, premajhni mišični moči in vzdržljivosti ali pomanjkanju športne sreče ...
Razumevanje pravega stanja in vzrokov zanj odpravi strah pred integriranim gibanjem in pravilnim dihanjem. Vaje, ki so sestavni del učenja, nam omogočijo spoznavanje resničnega odnosa do sebe in odkrivajo raven ločenosti telesa od zavesti. Manj strahu povečuje lahkotnost našega gibanja in ob primernem učenju vloge in pomena čustev omogoča povečevanje lahkotnosti in učinkovitosti. Takšno izvajanje gibov omogoča živčnemu sistemu boljšo senzibilnost in tekoče in učinkovite gibe.
Najpomembnejše pride na koncu in to ponujam kot misel za razmislek: trening učinkovitega gibanja mora vsebovati tudi vadbo in učenje učinkovitega izražanja čustev.
***
Aleš Ernst, učitelj 5. stopnje metode AEQ
Vse od rojstva se učimo usklajenega sodelovanja mišic med gibanjem. Usklajenost je evolucijsko pogojena. Ob rojstvu je vsakomur dodeljen določen potencial in otrok se med gibanjem nenehno uči nadzora nad mišicami in napreduje v okviru zmožnosti. Ker je njegova mišična moč še nerazvita, za dosego cilja ne more uporabljati volje in truda, temveč izkorišča čas za dvigovanje mišične usklajenosti, s katero doseže želeni cilj.
Dvig koordinacije nam omogoči večjo učinkovitost in to občutimo kot prijetno. Nasprotno pa manj učinkovito gibanje, ki je posledica slabše koordinacije, občutimo kot neprijetno, in če traja dlje, postane boleče. Če opazujemo otroka, je očitno, da se pri učenju novih gibov ravna po načelu prijetnega – dokler mu to okolje lahko pokaže, mu to omogoča in dopušča.
Če je gibanje neprijetno, želi dejavnost ali spremeniti ali opustiti. Ker ohranitev prijetnega občutka temelji na razmeroma hitrem dvigu učinkovitosti, usvoji usklajenost mišic za določen gib; zato je otroško gibanje lahkotno, igrivo in že na pogled prijetno.
Pri odraslih vidimo takšno gibanje le redko, zato tudi otrok ne more posnemati naravnega odnosa in izvedbe. Tako vedno bolj posnema odnos staršev do gibanja, ki pa je običajno ravno nasproten želenemu: je togo, sunkovito, neučinkovito in boleče, to je gibanje, ki prevladuje pri odraslih, ki tako postane priporočilo, ki mu otrok sledi. Od staršev posnema tudi vlogo nelagodja, truda, jeze in bolečine v življenju, ki je pri odraslem normalna posledica »zdravega« gibanja.
Onemogočanje močnih čustev
Vpliv okolja in izguba pravilnega zaznavanja vpliva in vloge časa na ritem življenja in dejanja, ki ga sestavljajo, sta večino odraslih oseb pripeljala v nenaravno gibanje. To lahko vsakodnevno opazujemo na ulicah, kjer skorajda ne moremo več najti osebe, ki se giba elegantno in lahkotno.
Če pomislimo, lahko jasno opazimo vpliv okolja na otroka, katerega posledica je, da mu privzgojimo odpor in strah pred izražanjem jasnih, avtentičnih in močnih čustev. FOTO: Marko Feist
Dejavnik, ki tudi izjemno vpliva na izgubo gibalne lahkotnosti, je potreba po onemogočenju izražanja močnih čustev. Ko smo pod vplivom močnega čustva, čas teče počasneje in tako izrazito vpliva na naše načrte. Predstavljajte si, da v glasu otroka ali partnerja zaznate veliko žalost, strah ali jezo, ko odhajate v službo. Ali vam bo to čustvo spremenilo načrte, otežilo doseganje zastavljenih ciljev in povzročilo nelagodje, ko se boste morali ukvarjati z njim in sprejemati dejstvo, da ste lahko zanj tudi sami odgovorni?
Bi bilo bolje, da tega ne bi bilo in bi bilo vsaj na površini vse v redu?
Močna čustva negativno vplivajo na usklajenost delovanja, ki je potrebna za ohranitev in povečevanje hitrosti družbe, katere deli smo. Tega pa sodobna družba in potreba po stalni rasti materialnega ne dopuščata. Če pomislimo, lahko jasno opazimo vpliv okolja na otroka, katerega posledica je, da mu privzgojimo odpor in strah pred izražanjem jasnih, avtentičnih in močnih čustev.
Razumevanje teh dejstev današnjega življenja in odnosov je pomembno za razumevanje kroničnih poškodb pri športniku, tako profesionalnem kot rekreativnem. Izražanje čustev je namreč vsetelesni proces in njihovo učinkovito izražanje zahteva povezanost celotnega telesa.
Torej je logična posledica negativnega odziva okolice na močno čustvo otroka izguba povezanosti v telesu. Otrok za zadovoljitev zahtev ustvari povišano mišično napetost, ki ga omrtviči in loči od samega sebe. Zato popačeno zaznava resnično stanje v sebi in okolju ter lažje in bolje zaduši čustva, s katerimi bi na neprijetnosti v okolju vplival.
Ker se zahteve okolja do plitvega čustvovanja ne spreminjajo, ta potreba postane kronična in se razvije v senzorno-motorično amnezijo (SMA), izgubo občutenja lastnega telesa, o kateri lahko rečemo, da je čutno-gibalna izguba spomina.
Najmočnejše mišice z najboljšimi vzvodi, ki povezujejo prsni koš in noge, so v sredini trupa. Zato tu nastajajo najmočnejša čustva, ki trčijo na prepoved. To privede do čedalje slabše koordinacije in zmanjšanja mišične usklajenosti. Gibanje postaja neprijetno, gibamo se vse bolj nasilno, saj jeze, ki jo poraja tak odnos okolice do nas, ne moremo pravilno in učinkovito izraziti. Vedno bolj se razvija odnos do okolice v duhu pregovora »psi lajajo, karavana gre dalje«.
Vendar pa: jezo moramo izraziti tako ali drugače, zato razvijemo pretiravanje pri delu, športu ali kakšni drugi dejavnosti, kjer lahko porabimo energijo, namenjeno urejanju tistega, kar nas jezi.
Dejavnik, ki tudi izjemno vpliva na izgubo gibalne lahkotnosti, je potreba po onemogočenju izražanja močnih čustev. FOTO: Boštjan Fon
V nas se razvija občutek pomanjkanja moči in vzdržljivosti, vendar se ne zavedamo prikritih razlogov, zato pa tudi ne potrebe, da se ne gibamo več učinkovito. In čeprav je naše gibanje neprijetno in celo boleče, vanj vlagamo vse več truda, saj nimamo druge izbire. Če se ustavimo, ne da razumemo, kaj se dogaja, nas to spravi v stisko, tesnobo ali celo paniko, kar je pri vrhunskih športnikih pogosto.
Vse to pa lahko spremenimo.
Ugotoviti, kaj se je zgodilo
Senzorno-motorična amnezija imobilizira medenico in trup, skrajša korak in doseg rok, hojo in tek pa naredi zibajoča in zatikajoča se. Sklepi in hrbtenica so obremenjeni 24 ur na dan, zato si želimo več počitka, kot nam pritiče, saj smo ljudje ustvarjeni predvsem za lahkotno, učinkovito in nenaporno gibanje.
Zato je sestavni del procesa učenja športnikov vedno določitev vzrokov za pretirano nepovezanost v telesu in nepravilno dihanje. Ugotovitev vzrokov za popačen odnos do občutkov in časa je osnova za razumno razlago vzrokov kroničnih težav in njihovo odpravo.
Morda je to pomembno za ljubiteljske športnike v zrelih letih: metoda AEQ na peti stopnji omogoča učinkovito spremembo teh stanj, ki jih običajno pripišemo letom, premajhni mišični moči in vzdržljivosti ali pomanjkanju športne sreče ...
Razumevanje pravega stanja in vzrokov zanj odpravi strah pred integriranim gibanjem in pravilnim dihanjem. Vaje, ki so sestavni del učenja, nam omogočijo spoznavanje resničnega odnosa do sebe in odkrivajo raven ločenosti telesa od zavesti. Manj strahu povečuje lahkotnost našega gibanja in ob primernem učenju vloge in pomena čustev omogoča povečevanje lahkotnosti in učinkovitosti. Takšno izvajanje gibov omogoča živčnemu sistemu boljšo senzibilnost in tekoče in učinkovite gibe.
Najpomembnejše pride na koncu in to ponujam kot misel za razmislek: trening učinkovitega gibanja mora vsebovati tudi vadbo in učenje učinkovitega izražanja čustev.
***
Aleš Ernst, učitelj 5. stopnje metode AEQ
